Hi! Objavljam drugi del!



**********************************************************

"Punci, vajini sobi sta v drugem nadstropju." pove oče, ki iz avta že vlači kovčke, nahrbtnike in škatle. Lily zavzdihne in prevzame svoj kovček in nahrbtnik. Sledim njenemu vzoru in moj lilac ter Lilyin roza kovček izgineta v hišo. Potem prideva do stopnic, ki vodijo v drugo nadstropje. "Kovčke morama spraviti *i*tu gor*i* ?!" je ogročena Lily. Skomignem.

Vsaj najini sobi sta veliki, stojita druga ob drugi, vsaka ima eno okno, ki gleda navzven, bele stene in nic drugega. " Tista bo moja. " se Lily zagrebe za večjo sobo. Vstopim v manjšo sobo in odprem svoj kovček. Isto naredim še z nahrbtnikom. Kot sem predvidevala polnilca za telefon ni. Verjetno bom zdaj še na Duolingu izgubila streak. Vse skupaj postaja še slabše. "Lily! Daj polnilec!" zakričim na hodnik. "Sanjaj!" Slišim izza zaprtih vrat Lilyine sobe. "Na Duo bom zgubla streak!" se pritožim. "Briga me."
"Lily!" še zakričim potem pa zaloputnem svoja vrata za sabo.

Počasi začnem vleči svoje stvari iz svojega kovčka. Še vedno ne moram verjeti, da ne živim več v Londonu. V preteklih dveh mesecih se je toliko zgodilo. Ela me je zapustila, Mimmi je poginila, oče je dobil novo službo, preselili smo se... Bilo je čisto preveč zame. Najraje bi se zvila v krogljico in se delala, da se ni nič zgodilo, da sem še vedno v Londonu, da je vse vredu. Pa ne moram. Imam kovček lilac barve in usnjen nahrbtnik, ki se ne bosta sama razpakirala. Imam sestro, ki je še bolj prizadeta od selitve kot jaz, mamo, ki se še naprej zdira na selitveni službo, očeta, ki bo jutri začel z novo službo... Za njih moram ostati pogumna. Včasih je tako, moraš se delati pogumno za to, da ne izgubijo poguma tisti okoli tebe. In za te, ki jih imam rada sem prioravljena narediti vse.
***********************
Hvala vsem, ki to berejo!


Zoe