“Pomirite se, gospa Hujs. Zdaj je vse v redu… ni vam več treba srbeti.” Spomnim se tona glasu s katerim je Tina mami zagotavljala, da je vsaka njena skrb zgolj zaman. Bil je tako miren in sproščen kot glas nekoga, ki se je ravnokar vrnil iz joge in je ravnokar celo uro skupaj preživel s skupino dihajočih budistov. Enkrat sem se udeležila joge in bilo je res zanimivo. Tako mirno se še nisem počutila nikoli prej in se tudi nisem od takrat. Ko tako sedim sredi stopnišča v Matildinem bloku in si živčno popravljam masko, si ne želim ničesar drugega kot da bi lahko bila znova v tisti dvorani in se pomirila.
Preveč napetosti je v zraku, ko nepremično čakam, da mi Matilda zaupa ime fanta, ki mu je potrdila spremstvo na valeto.
“Saj zdaj valete zagotovo sploh ne bo.” Se izgovarjam, ker odgovora iskreno nočem izvedeti.
“Oh, daj no!” Me priganja. “Samo ugani že!”
“Peter.” Odvrnem, ne da bi spremenila kisel izraz na obrazu s katerim jo prebadam.
“Se hecaš?” nameni mi razočaran pogled.
Odločim se, da bom se vsaj potrudila pokazati zanimanje za igrico ugibanja in namrgodenost preženem iz obraza. Medtem Matilda iz žepa že izvleče telefon in vtipka geslo.
“Prosim ne pokaži mi slik.” Jo rotim, ona pa se, ko pogled dvigne, samo razigrano nasmeje.
Matilda obožuje napetost in odlično ji gre od rok prav grajenje te napetosti. Vedno do zadnjega trenutka omahuje preden mi zaupa skrivnost in če je ne bi tako dobro poznala, bi mi šla zaradi tega še celo na jetra. Ko si je prvič pobarvala lase vijolično, me je klicala ob štirih zjutraj in prisegla, da je prišlo do največje nujnosti na tem planetu. Potem je od mene zahtevala, da se prikradem iz stanovanja in pridem takoj do nje. Jaz, ki me je za prijateljico medtem močno zaskrbelo, sem z torbo drobnarij, ki sem jih v naglici zmetala na kup prihitela do njihovega stanovanja. Tam pa me je čakala nasmejana Matilda, živa in zdrava, samo po novem z noro hudimi vijoličastimi prameni. Za povrh nisem mogla biti nanjo niti jezna, ker so bili prameni res kul in mi je bil njen nov izgled zelo po godu.
“Julijan?” zamišljeno izustim in Matilda od pričakovanja kar vzburi.
“Sem vedela, da znaš ugibat!” vstala je, ker očitno od vznemirjenja ni več mogla ostati na mestu. Svoj pogled sem sama medtem uperila v uro na zapestju, ki je kazala že veliko preveč, da bi mami še upravičila moje izginotje kot hiter skok v trgovino. Sicer sva obe z Matildo nosili maske, ampak razumem zakaj mami skrbi. Vseeno pa potrebujem moje tedensko srečanje z Matildo, ker sporočila za naju enostavno ne zadostujejo več.
“Je bil vsaj vljuden?” se pozanimam in Matilda se posmehujoče skremži.
“Vljuden? Kaj pa smo, v prejšnjem stoletju ali kaj?” telefon obrne v mojo smer in na hitro preletim odprt klepet.

Julijan_Vlosk2005: Valeta?
Matilda: Meni je vseeno, lahko.


Dvignem pogled od zaslona in se osredotočim na Matildine čokoladno rjave oči, ki polne pričakovanja strmijo vame.
“To je vse?” razočarano vprašam in Matildino razburjenje nekoliko vplahni.
“Ja, to je vse.” Me oponaša in se sesede poleg mene. “Sploh veš kakšna ČAST je to? Da bom šla na valeto z Julijanom Vloskom.”
“Ja, ja. Ne govori o tem kot da je ena tistih stvari, ki so sanje vsake punce.” Zavzdihnem in nekoliko izzivalno pogledam v njeno smer. Matilda ne skuša skriti nasmeška, ki jo ob tem prevzame in vem, da ve, da imam prav. Julijan je kreten, ki izkorišča to, da so punce nore nanj na vsakem koraku svojega življenja. Samo nad tem vprašanjem, ki mi ga je pokazala Matilda lahko v zgodovini njunega klepeta opazim datoteke, ki mu jih je posredovala. Zagotovo spet z domačimi nalogami.
Samo vprašati mu je treba in dobi vse, kar bi si lahko kdaj poželel nastavljeno na zlatem krožničku. Včasih mu ni treba niti vprašati in stvari so mu kar ponujene.
Ugotovim, da znova molčiva. Misli me včasih kar same zanesejo nekam drugam in potem popolnoma pozabim, da je ob meni še kdo. Sicer se mi to z Matildo le redko dogaja in danes je očitno res čuden dan, saj je ona, ko pogledam gor znova na telefonu. Njeno bledo čelo je namrgodeno in gleda čisto blizu. Prime me, da bi jo malce podražila s tem da bo dobila očala. To mi je vedno, ko sem gledala preblizu zabrusila moja mama. Ne vem natanko zakaj stavek vseeno raje zadržim zase, ampak za to sem že čez sekundico zelo hvaležna, saj je Matildin izraz na obrazu, ko pogleda iznad ekrana tako zaprepaden in prazen, da me spreleti srh.
“Matilda- Kaj se dogaja?” vprašam, ampak na odgovor ne počakam in neučakano švignem kvišku ter pogled spretno uperim v ekran, še preden ji ga uspe ugasniti.
S delčkom očesa mi uspe uzreti podobo na sliki in srh me spreleti še drugič. Samo da je tokrat veliko bolj mrzel in da ga čutim po celem telesu in ne le po hrbtenici, kot prvič.

"Štiri dni imaš, da zbereš denar, če ne bo po tebi." Pravi kratek zapis ob sliki in čeprav kratek, je zapis jasen in razumljiv. V veliki godlji sva in prav ničesar ne moreva narediti. Ja, midve. Kajti Matildine težave v trenutku, ko se pojavijo postanejo tudi moje. Tako pač deluje prijateljstvo.