"Sarah, pomagaj mi s temi škatlami!", je nekega meglenega četrtka zaklicala Sarahina mama, gdč.Swan. O, ne, to ni bil le navaden četrtek. Bil je dan selitve. Sarah nikoli ni sodila med ljudi, ki bi se hitro prilagodili spremembam. Prav nasprotno. To hišo je oboževala. V njej je živela celo življenje. Kako neki se njena mama lahko poslovi od tega? V tej hiši je ustvarila kopico spominov, zdaj pa bo vse skupaj kar zapustila? Seveda je bila ona le petnajstletnica, ki ni imela pravice odločati o svoji usodi. Ni morala kar prekiniti selitve. Stala je tam, sredi svoje sobe. Na stropu so bile še vedno zvezdice, ki so se svetile v temi in na steni je imela še vedno nalepke metuljev. Ima jih že dolgo, od četrtega leta, se ji zdi. Na njeni postelji je še vedno ležal plišast medvedek. Skoraj bi pozabila! Hitro ga je pograbila in stekla po stopnicah. Mogoče se je drugim zdelo otročje, ampak ji ni bilo mar. Medvedek jo je spominjal na dom, še dišal je po njihovi hiši. Prav dobro se spomni, da ga je dobila za svoj drugi rojstni dan. Podaril ji ga je oče. "Sarah, kje si?!". To je bila g.Swan. "Joj, čisto sem pozabila!! Škatle!", se je spomnila Sarah. Odhitela je na dvorišče. Tam je še vedno stala njena stara gugalnica. Joj, koliko spominov je bilo v tej hiši! "Pohiti, mudi se nama" je rekla mama , nekoliko utrujeno. Sarah je mami pomagala pospraviti še zadnje škatle v selitveni kombi pred njihovo hišo. Mama je bila že v avtu, Sarah pa je le stala pred niihovo hišo. Ni se mogla posloviti od nje. Preprpsto ni zmogla. Toda glede tega ni mogla nič. Počasi in nekoliko negotovo se je usedla v avto. Po licu ji je stekla solza.