Hajj! Pišem novo zgodbo, pa sem za hec začela pisati še eno kratko, da čakanje hitreje mine. Zgodbo bom verjetno objavljala na vsake tri dni (približno) Pls pustite kak komentar ker mi to ful pomeni, všečkov bom pa itak vesela.
Bolj kot to, pa je pomembno da uživate v zgodbi! Ly


Dvignite roko, če imate radi mirne nedelje, kjer lahko brezdelno poležavaš po hiši ves dan!
Res nikoli ne moreš imeti tistega, kar si najbolj želiš...
Zdaj pa dvignite roko, če ste na vrhu seznama kriminalcev in vas išče policija.
PROSIM povej da ne držiš roke k višku!

Hitro sem spustil roko, saj skrivanje v grmovju nima smisla če se izdaš z neumnimi igrami.
Rahlo sem razgrnil lisje in se razgledal. Park je bil velik in poln dobrih skrivališč. Lahko se pohvalim da jih vse poznam. Razen tistega, kamor se je moja sestra vedno skrila, da je nisem mogel najti.
Pred mano se je raztezal nekdaj bel grad, obkoljen z grmičevjem, ki zdaj služi kot muzej. Na stenah je izrisoval svetlobno igro policajevih lučk.
Zdele so se daleč stran, zato sem se potiho pomaknil naprej. Zdaj sem bil že na robu zavetja. Še enkrat sem ošinil mračno zelenje in stekel do naslednjega grmičevja. Bilo je veliko bolj bodeče, ampak sem požrl bolečino in začel oprezati. Še vedno nikogar.
"Neumni policaji. Ne vedo da je ta del najboljši za skrivalnice." Stegnil sem se in po potuhnjeno odšteval korake do gradu.
"Ick!" Skoraj sem skočil iz oblek, ko me je trdna roka zgrabila za zapestje.
Potreboval sem trenutek, da so možgani začeli delovati. Pogovor je šel nekako tako:
*i* Jaz: Razmišljaj!!!
Možgani: Ti pa glej! Sredi policajskega lova se pogovarjaš s samim sabo? To je noro še zate!
Jaz: Zaradi tebe sem tak!
Možgani: Obrni se idiot! *i*
Počasi sem se zasukal proti potrpežljivi postavi za sabo...

Evo, to je to za zdaj, fanj se mejte!:stuck_out_tongue_closed_eyes: