*i*Dragi P. K.,*i*
*i*ki mi stoji ob strani.*i*
-----------------------------------------------
"Kaj so heroti?" Tonks se je Izabelli nasmehnila, nato pa ji odgovorila:"To je denar, ki ga uporabljamo halabi." "Bi mi lahko malo več povedala o halabih in magimentu?" je Iza končno spravila iz sebe. To vprašanje jo je mučilo že dolgo časa in sedaj je komaj čakala na odgovor. "Saj boš vse izvedela. Veš koliko jih gre na Leahloxer ki o čaranju ne vejo čisto nič?" je vprašala Tonks. Odgovora sploh ni pričakovala, saj je v naslednjem trenutku dodala:"O, glej. Tukaj si lahko kupiš oblačila ki jih boš potrebovala. V tisti tam trgovini pa imajo skoraj vse ostalo kar potrebuješ." Izabella je pokimala, nato pa rekla:"Greva najprej po plašč, čevlje in vse, kar pač potrebujem?" Njena sogovorka je trenutek počakala. Ko je premislila kaj ji bo odgovorila, je dejala:"Ti kar pojdi po oblačila, jaz pa ti grem med tem kupiti ostalo kar potrebuješ. In glede na to, da se plašči ne naredijo v trenutku bom imela še dovolj časa, da grem po nakupih zase." Izabella je pokimala:"Prav. Potem ko končaš prideš k meni?" "Ja," ji je na kratko odgovorila Tonks in že odšla po svoje. Dekle je tako do trgovine šlo samo. Izi se je šele sedaj posvetilo, da to ni trgovina, temveč tukaj šivajo ter izdelujejo obleke. Odprla je vijoličma vrata, ki so v primerjavi z ostalimi izstopala. Ko je vstopila v prostor, je tam zagledala veliko več, kot je pričakovala. Soba je bila večja kot je pričakovala, pa tudi ljudi je kar mrgolilo. "Dober dan," je s previdnim glasom dejala Izabella in se pri tem trudila biti čim manj prestrašena. "Živjo," je zaslišala glas izza hrbta. Pri tem je odskočila in se obrnila:"Kaj za..." "Nič 'kaj za', raje mi povej po kaj si prišla," je z nežnim glasom dejala gospa pred njo. "Em... potrebujem nekaj oblačil za akademijo Leahloxer. A jih lahko tukaj dobim?" ji je nekoliko negotovo rekla Woodova. "Seveda, seveda," ji je navdušeno odvrnila gospa:"Kar za mano, gospodična...?" "Wood," jo je dopolnila Izabella. "Persson, me veseli. No, kar za mano. Greva kar tja, tam je ena gospodična Watson, če se ne motim, ki gre letos v pri letnik akademije, tako kot ti, ne?" Izabella ji je odsotno prikimala, nato pa odšla za gospo njo. V prostoru je bilo veliko lesenih pregrad. Kmalu sta se ustavili in zavili v prostor med pregrade. Tam je bila dolga miza z raznimi pripomočki ter blagom. Izabella je opazila tri ljudi; starejšo gospo, ki se je sklanjala k punci njenih let in fanta, ki je sedel na stolu v kotu. "Tukaj imaš šeeno, ki potrebuje vsa potrebna oblačila za prvi letnik," je gospa Persson dejala sodelavki, ki je ogovorila Izabello:"Dragica, kar sem. Nimaš se česa bati. Tamle je stol, kar vsedi se nanj in malo počakaj, da boš na vrsti." "Okej," ji je odvrnila Izabella. Vsedla se je na stol poleg fanta. Bil je nekja centimetrov višji od nje. Imel je rjave lase, ki so se ob prisotnosti svetlobe lesketali in modre oči, ki so spominjale na valove oceana. "Sedaj greš v prvi letnik?" je vprašal fant. Izabella se je zdrznila. Pogledala ga je in mu odgovorila:"Ja, pa ti?" "V drugi letnik," ji je fant na kratko povedal. Izabella je čakala, da bo ponovno spregovoril, a ni. V tišini sta čakala in gledala vsak v svojo smer. "Tako, pa je," je nenadoma rekla gospa, ki je prej Izabello poslala na stol. "Boš kar prišla dragica? Kako ti je že ime?" "Izabella Wood," ji je sramežljivo odgovorila. Ob tem imenu so vsi v sobi poleg nje obstali...
———————————————————
Živjo!
Kako ste kaj? Upam, da ste čim boljše in da vam šola ne para živcev.
Tukaj je nov del in srčno upam, da vam je všeč. Vesela bom lajkov, predvsem pa komentarjev. Odločila sem se, da bodo novi deli zgodbe izhajali enkrat tedensko,e da bodo te malo daljši.

Lepo se imejte,
#S2 :upside_down: