Veste kaj sem ugotovila?
Da je življenje nekaj res posebnega. Nekaj čisto svojega in neprecenljivega. In srečna sem, da ga imam. Kljub temu, da sem bila na tleh že milijonkrat sem se pobrala in zdaj res vidim, da imam srečo. Imam prijatelje, imam družino, imam simpatijo zaradi katere vsak dan norim, ker me je pogledal ali me z dlanjo oplazil (hvala za to) (ki mi ljubezni ne vrača, ampak še hujše stvari se dogajajo) in, da imam nekaj najpomembnejšega: metulja sreče na svoji rami. In zdaj se smejim sama sebi, ker sem postala tako preveč pozitivna! Resnično! V šolo pridem in se skoraj zaderem: »Dobro jutro!« In potem slišiš mojo najboljšo prijateljico: »JustLilly ti si edina, ki se tako razveseli!« In veste kaj! Tako ponosna sem, da sem iz totalnega pesimista zrasla v totalno optimistko, ki ne dovoli, da jo ljudje, ki nimajo nič dobrega za reči potlačijo dol in, ki se zna smejati sama sebi.
Pa to še ne pomeni, da sem vedno vesela! Tudi jaz imam trenutke, ko bi najraje ta vedno izginila iz tega sveta, ampak pomembno je, da to niso tisti trenutki, ki so nekaj za kar rečeš: "Stalno prisotni!"
Zato…. Vse bo v redu, dragi moji! Vse bo v redu! Samo upajte in bodite veseli! Ker sonce vedno znova vzide in metuljček sreče je tam zunaj in čaka, da pride čas, ko bo sedel na vašo ramo. Do takrat pa ostanite to kar ste in vedite, da niste sami. Nekdo tam zunaj je čisto vaš in jaz sem tu (kaj je narobe z mano?).
In pa… Oprosti Tebi, če sem ti kdaj koli nevede dala občutek, da te ne maram, da sem nate strašno ljubosumna, da te sovražim ali preziram! Nikoli ti nisem želela dati tega občutka. Oprosti!
Hvala vam dragi Pilovci, ker me učite toliko stvari in me tako zelo spreminjate, da sem še sama presenečena! In zato se vam nikoli ne bom mogla dovolj zahvaliti. Hvala! (Violinka tebi pa še posebej velik hvala, ker vedno komentiraš moje objave. Sploh ne veš koliko mi pomeni.)
»:sun_with_face:always look on the bright side of life:sun_with_face:«
Vaša, JustLilly:kissing_closed_eyes:
(Ah, ja! To ni poslovilo, da ne bo kdo mislil)