O lubica :purple_heart::purple_heart::purple_heart::purple_heart:, res lepo od tebe, da si nam to zaupala. Žal jaz nisem strokovnjakinja za to… :pensive:
Ti pa lahko mogoče pomaga (za začetek) tale članek:
:link: Motnje hranjenja – kaj so in kako jih prepoznamo:
https://www.moja-lekarna.com/clanki/motnje-hranjenja-kaj-so-in-kako-jih-prepoznamo

Lahko pokličeš Tom telefon, kjer ti lahko svetujejo :telephone_receiver: 116 111 (za mlade, brezplačno)
Se pogovoriš s socialno delavko :woman:‍:briefcase:
Poveš staršem :family:
Greš na spletno stran #tosemjaz, kjer svetujejo strokovnjaki, anonimno je :computer:

Ni treba, da “kar naenkrat začneš normalno jest”. Poskusi nekaj zelo majhnega:
danes dodaj eno majhno stvar k obroku (npr. kos kruha ali jogurt) :french_bread::sake:
ne kaznuj se naslednje dni (vem, da je težko — samo opazuj impulz) :yellow_heart:
poskusi zmanjšati štetje kalorij vsaj za en obrok :sparkles:
Pomembno je, da se zavedaš:
-da nisi sama (čeprav se tako počutiš) :hugging:
-tvoje telo ni sovražnik :purple_heart:
Upam, da moji nasveti pomagajo in veš, da smo tu pilovci, ki smo ti vedno v podporo in pomoč :love_letter:. Če rabiš družbo/podporo, mi piši v moj kotiček :pencil:.

Lp,
Evinija :cherry_blossom:

hi, dobro je ze to, da si to pr seb opazla. to je velik korak. se pa bojim, da tega kr sama ne bos mogla odpravt-se posebi ce je tok hudo. najprej je treba povedat da tudi ce hoces shujsat ne mors jest samo sadja in zelenjave, tudi vegani ali vegetarijanci vedno imajo nek vir beljakovin, ne glede na to da si drugi predstavljamo, kot da so cisto v redu brez. in tudi ti nisi. ce se ti zdijo nekatere beljakovine prevec tezke, npr. meso ali ribe in se ti zdi da so mastne al neki, ti predlagam, da si mal pogledas, kere so se druge (npr. strocnice kot fizol, cicerika itd.) in premisli kere se tebi v tvojih mislih zdijo bolj zdrave, da ne bos imela obcutka, da jes nekaj prevec tezkega, mastnega. recimo potem si daj zraven zelenjave malo cicerike recimo v solato, pa sploh ne bos imela obcutka, kot da jes proteine, ceprav jih bos. podobno naredi se za druge prehranske skupine, ogljikove hidrate pa to. naslednja stvar je, ne glede na to, kolk se ti to upira, da nekomu poves. ni treba, da so to starsi, ceprov ti bojo najboljs lahko pomagal, lahko je tud npr. sestra, brat, prijatlca, ki jim za to pac poves in jih prosis, da te opomnijo, ce vidjo, da bolj malo jes, in tko al tko ti bojo ze vsi takoj povedal, da mas cist super postavo in vse. ampak verjamem da to ni dobolj. no pol lahko s temi ljudmi skupej nacrtujete, kako povedat starsem, recimo ce ti je prevec tezko si lahko vnaprej napises kaj bos povedala al neki. namest starsem lohk poves tut razredniku al pa svetovalni delavki. oni ti bojo definitivno znal mal boljs pomagat kot npr. js al pa ce bi se s tem problemom spopadla sama. cist razumem, da so ti ocene pomembne in nic ni narobe s tem, da se velik ucis, ampak vzemi si vmes mal pavze al neki. kej pojej. ne bo ti vsaka kalorija skodla. poleg tega namest u fitnes(ce hodis, nisi nc napisala) pojdi ven na zrak in na soncek. ne naprezaj se s tekom ali nekimi pretiranimi aktivnostmi-ze sprehod je dovolj. poleg tega ti predlagam, da si skrijes tehtnico ali pa prosis brata, sestro da ti jo skrije, in se, ceprov vem da je to zlo nemogoce, probas cim manj obremenjevat s kalorijami. ze tko bos sicer bolje, ampak na neki tocki res povej starsem, saj ti oni lahko pomagajo, da poisces strokovno pomoc-gres do zdravnika ali terapevta-saj bos brez tega tezko popolnoma ozdravela. ko jes, se lahko kam umaknes, ali pa jes veckrat na dan malo po malo. aja, pa se to: ce hodis na terapije, ni v tem cisto popolnoma nic cudnega-tja hodi veliko vec ljudi, kot si mislis. zaradi zelo razlicnih razlogov. ce ti je pa to prevec embarassing, potem pa samo ne povej sosolcem al neki. ok. to bo vse, upam da sm ti kej pomagala<3

Hej!
Žal mi je, da se ti to dogaja. Ne vem točno, kako se počutiš, razumem pa lahko, da ti je hudo. Anoreksija ni preprosta. Uvršča se med duševne bolezni, razlog zanjo pa ni samo "počutim se debela", ampak so po navadi v ozadju druge stvari, ki osebo pestijo (npr. ločitev staršev, težki življenjski dogodki - npr. smrt bližnje osebe, nizka samopodoba, osamljenost...). Vse to pri osebi povzroči, da ima pomanjkanje občutka nadzora - da ni ona tista, ki kontrolira svoje življenje, ampak ostali ljudje/okoliščine. In ker oseba nima občutka nadzora v svojih vsakdanjih situacijah, si ustvari nadzor nad sabo. Nad svojim telesom - tako, da ne je ali pa je zelo zelo zdravo; tako da ima strogo rutino in urnik dela (npr. veliko učenja, veliko športa, malo počitka, vedno mora biti urejena)... Ne pravim, da to nujno velja zate, želim samo povedati in pokazati, da so v ozadju anoreksije in prehranskih motenj načeloma prisotne globlje težave. In ravno zaradi tega je dobro in koristno, če si osebe, ki trpijo za anoreksijo, poiščejo pomoč. Ne samo pogovor s prijatelji ali starši, ampak strokovno pomoč. Nekoga, ki ve, kako se pri tem pomaga. Lahko je to šolska psihologinja, osebna zdravnica, privat psiholog.
Svetovala bi ti, da poskusiš najprej pristopiti do odrasle osebe, ki ji zaupaš in ji povedati nekaj o tem, kar se ti dogaja. Glede na to, da imaš anoreksijo že tri leta in pol verjamem, da ti je to zelo težko, ampak če želiš, da se stvar izboljša, je dobro, da narediš korak v to smer. Lahko zaupaš svojim staršem, babici, stricu, sestrični (komerkoli, ki mu zaupaš), lahko poveš razredničarki, svetovalni delavki, učiteljici ali šolski psihologinji. Ni ti treba povedati vsega, za začetek samo povej na kratko, kaj se ti dogaja in da tako ne moreš iti več naprej. Za to bo potrebno kar nekaj poguma, ampak le tako boš lahko anoreksijo premagala punca. Ko boš povedala odrasli osebi, ti bo ta pomagala poiskati pomoč naprej. Vsi si zaslužimo lepo živeti, brez nenehnih skrbi/ nadzora/ neprijetnih občutkov... Vem, da lahko tudi ti to dosežeš, ampak moraš začeti. Že to, da si tukaj napisala, je tvoj prvi korak k izboljšanju.
Mogoče še to, če boš videla, da si psihično zelo slabo, lahko vedno pokličeš na TOM telefon (116 111) ali Zaupni telefon Samarijan (116 123). Tam so vedno na voljo za pogovor.
Če potrebuješ še karkoli, mi piši.