Imam toliko majhnih problemov, ampak niso problem te problemi, temveč to, da nimam nikogar, ki bi mu to zaupala. Do zdaj sem vedno vse svoje probleme in težave reševala sama, ampak zdaj ne morem več, ker me vse te skrbi samo utrujajo. Nimam najboljše prijateljice ali vsaj takšne, ki bi ji lahko zaupala. Problem je tudi, da tudi ne bi želela povedati nekomu vseh mojih problemov, ker imam občutek, da če povem to naglas, izpadem šibka in nemočna, vsaj tako se počutim. Ker kaj, če bodo ostali mislili, da so moje težave čudne, neumne, brezvezne, nesmiselne, ali pa da bodo videli, da nisem dovolj močna, da bi jih rešila sama. Od vedno sem bila nasmejana in vesela, da je izgledalo kot da imam lepo življenje brez problemov in skrbi, ampak jih imam tako kot vsak človek na tem svetu, vendar sem jih vedno samo skrivala in držala v sebi, da so bili zaprti kot v kakšni škatljici, katere ključ sem nalašč izgubila. Počutim se kot soba, ki za svojimi vrati zaklepa vse skrbi, okoli pa ima barvito poslikane zidove.
-> Kako naj najdem tako osebo in kako naj postanem bolj zaupljiva do drugih?

No moj drugi velik problem pa je tudi to, da če vem, kaj moram narediti, da bi rešila težavo, si tega ne upam narediti, saj se bojim, da se ne bo izteklo kot bi si želela in bi potem nastalo le še več problemov.
-> Kako naj sebi dopovem, da se ne izteče vse slabo?

Vrjetno mi ne boste mogli, znali pomagati, saj se mi zdi, da sta ta problema malo bolj psihološka in da se bo morala moja glava sama odločiti, če jih hoče rešiti, ali naj jih potisne le globje.