živjo!
Prebrala sem tvoj zapis in vidim, da si nezadovoljna z odnosom, ki ga imaš s svojo mamo. Razumem, da si želiš, da bi se ona drugače obnašala in bolj validirala (opazila) tvoja čustva in občutke. Nekatere osebe na žalost niso take, tudi če so to naši starši. Mogoče ima tudi ona kakšne svoje probleme in skrbi, ki ti jih ne pove in se zato tako obnaša do tebe. V vsakem primeru, nisi ti kriva. Normalno je, da te je to prizadelo in si jokala, tudi jaz bi na tvojem mestu. Moraš pa vedeti, da za obnašanja svojih staršev nisi vedno ti kriva in da tudi oni kdaj ne znajo dobro ravnati.
Kaj lahko storiš, da se situacija popravi, je precej težko vprašanje. Svetovala bi ti naslednje:
-ko se boš umirila in boš v redu volje, jo prosi, če ima nekaj časa in se z njo pogovori o tem, kar čutiš v vajinem odnosu. Ker so to težke teme, naredi tako, da bosta imeli obe dovolj časa za pogovor, prav tako pa poskusi pogovor izvesti takrat, ko je v redu volje tudi tvoja mati. Preden imaš pogovor, si lahko tudi zapišeš na papir stvari, ki te morijo in ki ji jih želiš povedati. Tako boš videla, kaj te zares moti in tudi lažje boš ohranila mirno kri med samim pogovorom. Poskusi se ne razburjati in ji povedati stvari čim bolj mirno.
-Če se ti zdi to ustrezno, se lahko o vajinem odnosu pred tem pogovoriš tudi s svojim očetom (ali starejšno sestro/ bratom). Dobro je, da poveš tudi njemu, saj ji bo on lahko na drugačen način povedal tvoje občutke, prav tako pa ga bo verjetno bolj poslušala.
-Če se to oboje izjalovi, potem se o tem poskusi pogovoriti z osebo, ki ji zaupaš (prijateljica...). Že to, da nas nekdo posluša, nam velikokrat zelo pomaga. Če boš videla, da te vajin odnos precej mori in spravlja v slabo voljo, lahko to poveš tudi vaši šolski psihologinji. Ona ti bo znala bolje pomagati in ti svetovati, kaj lahko narediš.
Hvala, ker si zaupala svoja čustva. Vedi, da nismo odgovorni za ravnanja svojih staršev in da se oni trudijo narediti prave stvari, čeprav jim to včasih ne uspe.