bahahah ja sm pism ne sprasujte zakaj:) love u all🥹🫶🫶
*******************************************************************

IZZY
Strmim v telefon, ne morem se zbrati. Urša... Urša mi je poslala pesem. Pesem zame. V njej je takšna nepopisna žalost, da se ne morem umiriti. Urša misli, da mi *i*ni všeč.*i* Najbrž nisem bila dovolj očitna. Vse skupaj bi bilo čudovito, če bi samo stopila do nje in ji povedali. Bili bi popoln, pocukran parček, vsi bi se zgražali in se nama smejali, midve pa bi uživali. Bilo bi preprosto, če bi ji enostavno povedala.
Zgrabim telefon in zaloputnem z vrati sobe, ker sem se odločila. Ne bom pustila, da bo tako. V šoli jo bom morala gledati še eno celo leto, preden bova odšli v srednjo... In vse bom naredila, da bova do takrat že skupaj.
"Iza, kam?" me odsotno vpraša mami, ki popravlja teste. Učiteljica matematike je.
"Do Urše bom stopila, morava se pogovoriti," zajecljam in se hkrati trudim dajati vtis, da je vse v redu. Mami se ne da preslepiti. Odloži kuli in me pogleda.
"Iza, je vse v redu?" vpraša nežno in me pogladi po hrbtu. Ne prenesem njenega dotika, umaknem se.
"Vse je super, mami, samo k njej bi rada šla," tiho rečem in se ne menim za njene začudene poglede. Spusti roko in pokima.
"Seveda, samo bodi hitro doma."

Zunaj lije kot iz škafa, seveda, vse se je obrnilo proti meni. Zavzdihnem in se odločim, da ne bom hodila po dežnik, Urša me potrebuje. In jaz bom vse naredila zanjo. Za to dekle, ki me ima rada. Ki ne verjame, da jo imam jaz še bolj.
Pozvonim pri njenih vratih bloka in potlačim živčnost.

URŠA
Trudim se zamotiti z branjem knjige, pa mi misli neprestano uhajajo k Izzy, moji prijateljici, ki je kmalu postala več. Besede mi plešejo pred očmi, ne morem se zbrati. Nenadoma pa pri vratih pozvoni. Stečem odpret.
"Ja?"
Na drugi strani je tišina.
"Mami?"
"Urša, jaz sem," zaslišim njen tih glas. Sedaj sem jaz tiho.
"Počakaj trenutek, pridem dol," ji naročim in se hitro obujem.

Lasje se ji mokri lepijo na obraz, solze se mešajo z dežjem.
"Izzy? Je vse v redu?" vprašam, trudim se, da ne bi mislila na to, kako je lepa.
Nenadoma premaga razdaljo, ki jo loči od mene, in se mi vrže okrog vratu.
"Oprosti, Urša, oprosti..." hlipa v mojo ramo.
"Ne, v redu je, samo..." Obmolknem.
"Ne, Urša, ne razumeš, jaz te imam... Rada..."
Otrpnem, zmegli se mi pred očmi. Je ravnokar rekla... Ne, zagotovo sem narobe slišala. To se gotovo ne dogaja meni...
"Urša, jaz... Jaz nisem..."
Odmaknem jo iz objema in jo pogledam v oči. V njih se zrcali... Sram. In sreča.
Nenadoma me objame, še enkrat, močneje kot prej, ne kot prijateljico. Kaj sploh še zavlaćuje, si mislim, jo primem za lica, medtem ko mi reče...
"Urša, res te imam rada."
In potem me močno poljubi, v meni pa se mešajo močna čustva, sreča, veselje, omamnost, radost, zato ne morem narediti nič drugega, kot da jo močno poljubim nazaj.
*************************************************************

ZADNJI DELLLL🥹🥹🥹 hvala vsem ki ste braliiii lyyyyy🩷🩷🩷🩷