''Poveljnik,'' mu pokimam.
''Lepo te je videti 586.''
Neznanec me še vedno sumničavo gleda. Izzivalno se mu zazrem v oči in privzdignem obrvi. Ni mi všeč njegov obraz. Premalo brazgotin in ureznin ima. V odgovor na mojo kretnjo tiho prhne in zapiči pogled v razpokan strop. Mislim, da ga bom dodala na seznam osovraženih oseb.
''42.''
''586,'' se malomarno predstavim.
''Ja, vem.''
Pomrači se mi obraz. Če ne bi bilo Poveljnika, bi mu primazala pošteno klofuto. Lice bi imel rdeče še cel mesec. Z mano se ni za hecat, še posebej, ko pride do mojega … *i*Dostojanstva.*i* Beseda me zbode bolj kot ponavadi. Kanglico stisnem še močneje, da mi členki popokajo. Ob prvi naslednji priliki mu bom zlila kanalizacijsko vodo na njegove mastne lase.

''Pridi,'' z običajno mirnim glasom reče nadrejeni.
Ubogljivo mu sledim po strohnelih lesenih stopnicah v klet. Spremljevalcu pomigne naj odmakne dobro poznan vinjski sod. Skoraj bruhnem v krohot, ko si začne slačiti zanikrno bundo. Ne vem, koga želi očarati. Z nasmeškom na obrazu ga opazujem, kako z očitnim naporom premakne vlažen sod in razkrije vhod v temen hodnik. Še bolj mrzel zrak butne v vse tri, vendar to želi vsak prekriti. Vseeno imam raje tukajšnjo vlago in gnilobo kot pa suh zunanji zrak. 42 se znova obleče in našobi proti Poveljniku.
''Za vami,'' odvrne s spoštljivim tonom in mu nameni nedolžen pogled.
Namrščim se. Pa ne, da so spet sprejeli bahača. Zadržim se, da ne zavijem z očmi in želim nadrejenega dohiteti. Prej kot pridemo do vrat, prej bom pri družini in prej se ga bom znebila.

42 zagotovo dobro ve, da mora sod postaviti na prejšnjo mesto, vendar ga to ne zadržuje, da mi ne nameni dolgega namrščenega pogleda. Sladko se mu nasmehnem in stopim na hodnik. Svoje dejanje nemudoma obžalujem, ko me trdo prime za zapestje in zasika: ''Zakaj se tako neumno smejiš?''
Modro molčim in se ne ganem. Nisem pozabila majhne pištole, ki jo skriva pod volnenim puloverjem.
''A, že vem,'' reče izzivalsko ''Še nikoli nisi videla …''
Vem, kaj bo rekel, zato ga prekinem: ''Ti še nikoli nisi slišal za fiziko?'' Ne čakam na odgovor. ''Ah, že vem. Nisi dober v poslušanju pri pouku, kajne?'' Osvobodim se prijema in prisilim, da ne pomanem boleče točke. Z resni pogledom se mu zazrem v modre oči. ''En majčken dobronameren nasvet: če želiš preživeti, se ne meči ven.'' Pomolčim in malo premislim. Ali naj mu povem? *i*Dobro se z dobrim vrača.*i* mi je rekel oče, ko sem imela pet let. Že res, a obstaja tudi pregovor *i*Dobrota je sirota.*i*
Na koncu se vdam in s prosto levico pokažem na pravo točko: ''Tam ga potisni.''

Ne čakam na odgovor, ampak naglih korakov pohitim na Poveljnikom. Resnično upam, da ni slišal najinega sikanja. S premikom soda izgine tudi zadnji vir svetlobe. Pot nadaljujemo v temi. Za sabo zaslišim težke korake in podrsavanje ob stenah ter na koncu topel dih na mojem vratu. Koža se mi naježi ob njegovi bližini. Opozorilno zaškrtam z zobmi, vendar se 42 ne zmeni. Občutek imam, da je celo namerno zmanjšal razdaljo. Malo prej sem mu pomagala in zdaj mi bo še pihal za ovratnik? Izredno zabavno bi se bilo nepričakovano ustaviti, da bi se zaletel in po možnosti razbil nos, vendar tega pred Poveljnikom nočem tvegati. Že tako ali tako ima preveč težav. 32 in 14 se še vedno nista vrnila z obhoda, novih mož pa noče poslati. Čakal bo še dan ali dva, vendar nato ne bo imel druge izbire, kot da pošlje 8 ali 9.
Poveljnika sem vedno spoštovala. Sprejel me je pred tremi leti, vendar sem lahko začela trenirati šele pred manj kot tremi meseci. Tega nikoli nisem razumela. Zmanjkovalo nam je streliva, a on me kljub mojemu moledovanju ni upošteval. Enkrat sem si zaradi predolgega teženja prislužila modro oko.

Komaj čakam, da bo vojne konec. Takrat bom lahko vsem na glas povedala svoje pravo ime. Ne bom se skrivala za številko kot mnogi drugi. Tudi neskončnost množice števil ne bom sovražila. Vse bo veliko bolj enostavno. Poiskala si bom dostojno službo, v kateri bom uživala. Lahko bi bila učiteljica fizike, da bi takim tumparjem, kot je tale zadaj, razložila zakonitosti našega vesolja.

Počasi zavzdihnem in na licu začutim topel oblaček, ki se iz mojih ust dvige proti temnemu stropu. Hlad vedno bolj pritiska na mojo rjavo kožo, na kateri se meša pot s prahom in drugo umazanijo, vendar se za to ne zmenim. Skozi ta hodnik sem šla že petkrat, zdaj je šestič. Če veš, kaj je na njegovem koncu, je veliko bolj prijeten. Odmev vode, ki se pretaka po ceveh nekje globoko v steni, ni niti malo srhljiv, prav tako cviljenje podgane ali zahrbtna razpoka v tleh.
Končno se ustavimo in Poveljnik potrka enako kodo kot sem jaz prej. Vrata zaklonišča spustijo glasen zvok in se na stežaj odprejo. Svetloba me že drugič ta dan zaslepi.
''Dobrodošla doma,'' se nasmehne Poveljnik.
Tudi jaz ne morem zadrževati nasmeha. Moja prva naloga je bila uspešna.


*****
Hvala, da si prebral mojo zgobdo. Vesela bom vsakega všečka in komentarja. Zaželjena je kritika, saj lahko le tako izboljšam svoje pisanje.
Gre za znanstveno-fantastiko, ker se dogaja v prihodnosti (več v naslednjih delih). Podobnost z vam znano osebo ali krajem je nenamerna.

Clara:spider: