snofi
Naslednji Pil izide 7. oktobra
Ikona Ikona Ikona Ikona
pepca oblacek

značka Zgodba: Žrtvovanje: Feniks 6. del

Feniks 6. del

5
Najraje bi le obstala in dolge minute z očmi požirala zelene liste, grobo lubje in omamen vonj po travi. Zrak je tako … čist. Že 3000 dni nisem dihala svežega zraka s polnimi pljuči. Že 3000 dni sem morala paziti, da nisem pregloboko vdihnila in sprožila grenkega kašlja. Pozabila sem, kako prijetno je hoditi s pljuči brez saj in pepela. Zdi se mi, da vsaka celica v moje telesu vibrira pod toplino sončnih žarkov, ki padajo skozi krošnje listnatih dreves.

''Zberi se,'' mi sikne 32.
Pogled zapičim v z listi pomešano blato. Zalotim se pri misli, da bi se ga rada dotaknila in občutila njegov prijeten hlad ter mokroto.
*i*Zberi se.*i* si ukažem in trdo primem za naramnice starega nahrbtnika. *i*Zberi se, zberi se, zberi …*i* A seveda se ne morem. Gozd mi predstavlja nepopisno lepoto in odmik od realnosti. *i*Ne misli na vojno,*i* si ukažem *i*Vsaj enkrat za spremembo lahko uživaš v trenutku in ne živiš v strahu, da ti bo metek preluknjal možgane.*i*
V daljavi se zasliši eksplozija. Kolona desetih obstoji in z iztegnjenimi vratovi prisluškuje morebitnim zvokom. Adrenalin mi znova začne naraščati, nakar se mi zajtrk začne dvigovati po požiralniku.*i* Noben nas ni videl,*i* si ponavljam v glavi *i*Noben nas ni videl, ko smo pobegnili iz mesta. Noben ne sumi, da v konzervah za rdeči fižol tihotapimo bombe.*i* Ko opazim, da se mi roke nenadzorovano tresejo, se mi v glavi sproži plaz kletvic. Ne bi se smela prepustiti lepoti okolice. Vedno, ko se sprostim in poskusim odmisliti dejansko stanje, mi realnost zada še hujši udarec. Jeza in strah se mi kopičita ter mešata v želodcu, dokler ne začutim znan občutek, da me nekdo opazuje.
''Dol!'' zatuli vodja skupine in se skupaj z drugimi vrže na trebuh.
Preden lahko dojamem, kaj se dogaja, mi pred očmi švigne krogla. Z vso silo udarim z glavo ob gozdna tla in zemlja mi sili v oči.
''Orlovo gnezdo ni daleč! Vsaj eden ga mora doseči in uničiti dnevnik. Je to jasno?!'' skozi grmovje zaslišim paničen, a odločen glas.
Vdihnem in izdihnem. Če želim preživeti, ne smem podleči strahu. Najlažji način, da pozabiš na strah, pa je, da se popolnoma odklopiš. Znova vdihnem in izdihnem ter se poženem v brezglavi beg. Ne mislim na zelene vojake, ki se nam približujejo. Ne mislim na moje soborce, moje prijatelje, mojega edinega sorodnika. Še na noge pozabim in pustim, da me same nesejo. Pomislim, da bi odvrgla nahrbtnik, vendar mi v naslednjem trenutku spodrsne, da se moram ujeti za vejo. Trske se mi zapičijo v dlan, vendar poskusim odmisliti pekočo bolečino. S kotičkom očesa opazim premik in se skotalim na levo. Podrastje se obarva rdeče. Pogled se mi ob pogledu na soborčevo truplo zamegli.
''Teci!'' od nekod priplava bratrančev glas.
Ubogam ga in se znova poženem v tek. Zdaj nimam časa za dihanje, s katerim bi se lahko odklopila. Priti moram do Orlovega gnezda – gozdarjeve koče, kjer je naša vojska pred petimi leti skrili neke pomembne dokumente in zapiske. Čeprav se osredotočam le na načrt, se mi pred očmi vedno znova prikazuje okrvavljeno truplo.
Ob ponovnem poku sklonim glavo in dvignem ramena. Srce se mi želi iztrgati iz prsnega koša, njegovo udarjanje čutim v sencih in njegov ritem mi odzvanja v ušesih.
''Samo teci …'' si nemo šepnem. ''Samo teci …'' si prigovarjam, ko mi debele solze spolzijo po licu ''Samo … preživi.''
Še en strel se razleže čez gozd, vendar na srečo le splaši divje ptice. Pobočje se začne dvigovati in robidovje se postopoma spreminja v temen praprot. Ob bolečini v mečih zasikam, vendar kljub utrujenosti nadaljujem. Noge visoko dvigujem in iščem majhne prostorčke brez mokrih skal in vlažnih korenin. Jezni kriki se razležejo s pobočja hriba. V jeziku zelenih vojakov mi uspe ujeti besedo golazen. V grozi zakolnem in premagam še nekaj metrov, dokler ne dosežem vrha. Spustim se v počep in splazim v zavetje drevesa. Leseno streho koče lahko opazim skozi razpokana debla hrastov, ki rastejo skoraj eden zraven drugega. Vdihnem in izdihnem. Samo kakih petdeset metrov moram premagati, uničiti dnevnik in nekako pobegniti. V bližini se razleže eksplozija, zato si nagonsko pokrijem glavo z dlanmi. Kriki se začnejo nevarno približevati in oglasi se še močnejša eksplozija. Nerodno se odrinem od spolzkih korenin in opotečem proti zastavljenemu cilju. Praprot se izkaže za precej neprehoden in me ovira pri teku. V glavi odštevam približno razdaljo med mano in propadajočo hišo. Ko jo dosežem, se prepustim valu neizmernega olajšanja.
''Uspelo mi je,'' rečem s piskajočim glasom, ko odrinem vrata in vstopim v notranjost ''Uspelo.''
Uščipnem se v zapestje in posvetim iskanju dnevnika. V koči je le en prostor, vendar je zaprašen in plesniv. Ne vem, kako veliki so zapiski ali kako izgledajo. Po vsej verjetnosti so celo zakodirani. Bom pač zažgala vsak papir, ki ga bom videla! Začnem odpirati predale, prevračati v pajčevine ovite skodelice in razmetavati zlomljeno posteljo. Prah mi sili v nosnice in me prisili, da večkrat zaporedno kihnem.

Ko zaslišim odpiranje vrat, se presenečeno zdrznem, vendar znova umirim, ko zagledam vodjo skupine.
''Hitra si,'' se vse kar izjavi ter se tudi on posveti premetavanju vsega, kar mu pride pod roke.
Kmalu se nama pridružijo še štirje, pri čemer zadnji izgleda hudo poškodovan.
''Ti!'' vodja (številka 400) pokaže na svetlolasca ''Pomagaj mu!''
Novinec na ukaz nerodno odloži nahrbtnik in iz njega povleče povoj in preveč tekoče razkužilo. Poškodovanec verjetno ne bo preživel. Stisne me v želodcu. Ne bi smelo biti tako. Poveljnik nas je razdelil v skupine po deset in nas poslal po različnih poteh do naše nove baze. Nekateri moramo spotoma opraviti še neko nalogo, drugi morajo tihotapiti orožje in tretji nič od naštetega. Šli smo po preverjeni poti, ne bi nas smeli najti. Stisnem zobe. V bazi bomo čez dva dni, tako kot je napovedano, pa naj stane kar hoče. Solze mi spet zameglijo pogled, zato se samo še bolj posvetim iskanju. Prekleto, kje za vraga je?!
''19?'' se oglasi rjavolaska nekaj let starejša od mene.
Solze mi spolzijo po obrazu in pot nadaljujejo po vratu do blatne majice. Vojak, katerega kri je oškropila nizko rastje. Punca ob pogledu name spusti ihteč zvok. Bila sta par.
''Ni ga bolelo,'' rečem s tihim drhtečim glasom.
Za trenutek vseh šest obstoji in preminulim posvetimo nekaj sekund tišine.
'’32 …'' izjavim, a se mi glas zlomi.
Zdaj ni čas za objokovanje. Če ne najdemo zapisov in jih uničimo, bo naša celotna vojska v težavah. Stisne me v prsih. Vse bi dala, le da bi bila 14 in njena skupina na varnem.
Sežem po predalniku, da bi nadaljevala z iskanjem, vendar nekdo iz skupine vzklikne: ''Prihaja! 32 prihaja!''
Prerinem se do umazanega stekla in nanj prislonim prepoteno čelo. Kljub temu da je steklo megleno, lahko jasno razločim 32, ki hiti v našo smer. Oddahnem si, ko za njim ne opazim zelenim vojakom.
''Mislim, da ima zvit gleženj,'' odvrne svetlolasi novinec.
''Oskrbi 13, nato boš še njega,'' mu poda napotke 400 ''Ostali pa poiščite že ta prekleti dnevnik in ga uničite!''

Ko 32 doseže vrata, se od utrujenosti skoraj zgrudi v moj objem. Solze sreče se mi usujejo in vedno znova se moram prepričati, če je to res on. Skoraj sem izgubila tudi njega.
''67 in 68 …'' izjavi še vedno zadihani bratranec ''z bombami sta uničila dva tovornjaka. En je umrl v eksploziji, drugega so ustrelili.''
''Tovornjaka?!'' zapiska novinec.
''Izkazalo se je, da smo zasliši preblizu gorske ceste,'' pojasni 32.
''Koliko časa še imamo?'' zaskrbljeno vpraša 400.
''Minuto. Morda manj.''
Vodja mastno zakolne: ''Premalo. Prekleto premalo.''
Upajoče se ozremo en proti drugemu.
''Jaz jih bom zadržal,'' se javi 13 ''Že tako ali tako se poškodovan, zato ne morem teči. Nekaj pušk je v oni omari.'' S krvavim prstom pokaže na odprto pohištvo.
Vsi se mu mrmrajoče zahvalimo.
''Jaz tudi.''
''Ne,'' rjavolasko zavrne 400.
''Ja pa bom,'' odsekano reče ''Vojski sem se pridružila zaradi 19 …''
''To ne pomeni, da greš ven in tvegaš svoje življenje!'' jo prekine. ''Kaj bulite? Ajde, iščite!'' nas nadere.
Medtem ko se posvetimo iskanju, se prepir nadaljuje.
''Ti ne odločaš o mojem življenju! Jaz sama sem se odločila! Za to ne potrebujem tvojega dovoljenja!'' mu zabrusi in v roke vzame puško OK-56. Star model, a se zna kosati s sovražnikovo DS-02.
''Pet nabojev …'' presenečeno ugotovi, a nato skomigne ''sem bila že na slabšem.''
400 zavzdihne in še sam prime podobno orožje. ''Kaj?'' se spači proti mladenki ''Če želimo več časa, me bosta potrebovala.'' Obrne se proti ostalim: ''Najdite dnevnik, ga sežgite in bežite.''
''Gospod …'' zajeclja novinec.
''Hm?'' se z roko na zarjaveli kljuki oglasi 400.
''Hvala.''
Nasmehne se. ''Hvala tudi vam.''

Ostali smo še jaz, 32, suhljat moški srednjih let in novinec. Znova se posvetimo iskanju, nakar zaslišimo odmevajoč pok. Moški zakolne in poprime za železno palico. Srce ponovno začutim v ušesih in v obupu razbijam keramične skodelice. 32 se spravi na pokvarjeno stensko uro in jo s treskom razbije po kamnitih tleh.
''Em, e-ekipa?'' se oglasi novinec.
Ozremo se proti njemu in s pogledom sledimo iztegnjeni roki, ki kaže na pepel v kaminu. Dlan položim na usta, da ne bi glasno kriknila. Med pepelom se da jasno razločiti ostanke sežganega iskanega dnevnika. Samo zremo v kamin in nočemo verjeti. Dnevnik je bil že ves ta čas uničen. Sem smo prišli, da bi naredili nekaj, kar je bilo že storjeno. 19, 67 in 68 … vsi so umrli zaman. Vsi so tvegali svoja življenja za nalogo, ki je bila že davno opravljena.
Zasliši se oglušujoče streljanje. Nekaj krogel preluknja šipe, da se steklo razleti po celi sobi. 32 me pritisne ob mrzla tla in poskusi zaščititi s svojim telesom. Začnem glasno smrkati, ko streljanje iznenada utihne.

''Mri sed de feicasa!'' zaslišim jezik zelenih vojakov. *i*Obkolili smo hišo!*i* ''Le demitie de se muori!'' *i*Vaši vojaki so mrtvi!*i* ''Ma residie co krite de roame!'' *i*Pridite ven z dvignjenimi rokami!*i*
Zaihtim in se počasi postavim na noge. Presenečeno opazim, da moški še vedno trdno drži kovinsko palico. Z grozo v očeh mu odkimam, vendar se ne meni za mojo prošnjo. Spusti glasen krik in se z dvignjenimi rokami požene skozi vrata. Preden stopi čez prah, odjekne kratek strel in mrtev se zgrudi na tla. Oba z novincem ob prizoru zakričiva.
''No simpactika!'' nas opozori oster glas, ki ga pospremi zvok ponastavljanja puške.
Debelo pogoltnem in se s 32 ob sebi predam.


*****
Hvala, ker si prebral/a mojo zgodbo! :blush:Vesela bom vsakega všečka in kometarja. Utemeljena kritika je dobrodošla in zaželjena. Hvala vsem, ki ste prebrali, všečkali in komentirali moje prejšnje dele. To mi res ogromno pomeni.:heart:
Srečno na festivalu!
Clara:spider:
 

Odgovori:

Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Noro! Še en neverjeten del!:grinning::heart: Imaš moj like in upam, da zmagaš.
2
 
Hvala <333
 

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:
Sporočilo pred pošiljanjem še enkrat preberi in premisli, kako bi se ti počutil, če bi ga prejel.

Zgodba: Žrtvovanje


Objava:

Rezultati!

Ogledov: 686 Odgovorov: 12
 
6
Objava:

Glasovanje - navodila

Ogledov: 417 Odgovorov: 1
 
8
Objava:

Ognjišče (Feniks) - cela zgodba

Ogledov: 489 Odgovorov: 4
 
12
Objava:

Feniks 7. del

Ogledov: 212 Odgovorov: 0
 
5
Objava:

Usodna laž 1. del

Ogledov: 518 Odgovorov: 6
 
22
Objava:

Ms. Blue

Ogledov: 534 Odgovorov: 0
 
4
Objava:

Usoda~Celotna zgodba

Ogledov: 578 Odgovorov: 11
 
36
Objava:

Usoda 6. del

Ogledov: 320 Odgovorov: 3
 
16
Strelka potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica

lgbtq+??!? preplavljajo me čustva

heyyy PILovci in PILovke
spet imam problem in sicer lahko že iz naslova sklepate da govorim o LGBTQ+.
SEM PUNCA!! Jaz sem zdaj 7.razred in do približno pred enim letom sem pač mislila da so mi všeč samo fantje in da so tisti ki jim je všeč isti spol in drugi so LGBTQ+ da so čudni in da je to nenormalno. Ampak pred približno enim letom sem začela to podpirat saj se mi zdi to prav. Včasih sem se potem vprašala kaj če so mi vseč punce in potem mi niso bile. ampak zdaj pa so mi oz. mi je. zelo mi je postala všeč ena punca iz 8.razreda in jaz sem 7.razred. ta punca je meni pač ful lepa in res mi je všeč. zdaj od kar sem v njo jo vedno večkrat srečam na hodniku in ne vem a se mi samo zdi al je tud ona vame ker se je zadnje čase hotla z mano pogovarjat in velikokrat pride bližje meni. no ampak pač ne vem če bi ona bla glih vame ker nism tok lepa sej se ne sovražm sam nism pa glih tok lepa. in men je ona res ful všeč ampak ne mislm še it nč se bolj spoprijateljit z njo in to (mogoče kasneje). ampak potem sem mislila ne sej pač zdej mi je lapa ampak nism vanjo. ampak pol sm vidla da mi sam tko lepa ampak da jo mam "rada" al kako naj rečem. in pol mi je blo ful boljš tud tko bit z puncami. fantov od nekdaj nism glih mela ful rada. pa tud sm razmišljala da bi rajši inela s punco spolne odnose kot s fantom (mislm ko bom starejša ne zdej). pa hotla sm se bolj s puncami zbližat.

vrjetno ona nikol ne bo z mano ker je "pre dobra zame". ampak res bi bla rajš s punco kokr s fantom.

NAKRATKO:
sem 7.razred in mi je všeč ena k je 8.razred. ful je lepa. in ne vem če sem zdej lejzbika. pa mislm da je ona pre dobra zame. ampak odkar sem v njo jo večkrat vidm in se mi zdi da se hoče več pogovarjat z mano al bit zdraven. no ampak mi mal zgleda da je lejzbika mal pa ne. kaj vi mislite? sem lejzbika? a je boljše bit s punco ali s fantom? res mam polno enih čustev in ne vem kako zdej to.

hvala vsem ki ste mi odgovorili na objavo ko sem bila depreseivna še vedno sem mal zato bom šla k psihoterapevtu. sem v smetišnico napisala zahvala.

IN ZA TISTE KI NE PODPIRATE LGBTQ+:
glejte kaj če bi na svetu bili usi lejzbike in geji in bi vi hoteli biti fant in punca mi pa bi govorili da je to ogabno in grozno in da ne podpiramo tega. kako bi vam bilo?vem da niste vsi taki. hočem vam reči da je vseeno če imaš fanta ali punco če si punca ali fant lepo je da sprejmeš vse ne glede na to kao so usmirjeni.


HVALA VSEM KI KOMENTIRATE IN MI POMAGATE KO RABIM POMOČ.:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::grinning::grinning::grinning::grinning::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:

Lp,Strelka:mushroom:
 

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

Obvestila

30.8.2022
NAROČI SE NA PIL!

Odnosi s starši. Simpatije. Najboljši prijatelji. Zafrkavanje. Šola. Mozolji.
Z revijo PIL je odraščanje lažje!
Naroči PIL!

Vprašanje

Ali si se že naročil_a na Pil?
Ja, itak!
(397)
Ne še, se bom zdaj.
(59)
Ne, starši mi ne dovolijo.
(69)
Me ne zanima dovolj.
(57)
Ne ljubi se mi brati.
(22)
Zadostuje mi Pilova spletna stran.
(77)

POIŠČI PILOVCA/KO

Oglas

GinnyWeasley26 je odgovoril/a na
cute:heart::heart::heart::heart:
 

helpie je odgovoril/a na
LAŽEŠ to je fulll ...
 

Nejka je odgovoril/a na
Ful lepo res:heartpulse:
 

cute girls 1 je odgovoril/a na
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart
 

ems je odgovoril/a na
Lepo predvsem roka ti je super uspela
 

ems je odgovoril/a na
Čaki malo a ti si kr v pravljico skočila???:open_mouth::open_mouth::open_mouth:
 

ems je odgovoril/a na
Kr lepo. Vsak lahko vidi umetnost povsod ...
 

iMusic je odgovoril/a na
Woow, ta sončni zahod je tolk lep! Waw:heart_eyes:
 

iMusic je odgovoril/a na
Ful lepa slika, res je dobro slikana
 

ems je odgovoril/a na
ULALA!!! Kok krasen. Kje je to drgač?
 

ems je odgovoril/a na
Pač fil dobra pozicija, pa res krasna fotka. ...
 

Lily-James-fenica je odgovoril/a na
Ful je lepa!:heart_eyes:
 

GinnyWeasley26 je odgovoril/a na
Ful cool!
 

GinnyWeasley26 je odgovoril/a na
LEPO!:heart:
 

GinnyWeasley26 je odgovoril/a na
FUL LEPO!:heart: