Hej! Zgodbo nadaljujem, čeprav jo je prebralo zelo malo ljudi, hvala vsem, ki ste jo in upam, da vam je bila všeč. Ne bo imela preveč delov, samo malo.

*b*Thomas*b*

*i*Spet je zakričala.*i*

In še enkrat.

Na licih sem začutil nekaj mokrega in spoznal, da jokam. Mrzle solze so mi padale z oči. Iz navade sem hitro pogledal naokoli in jih z rokavom obrisal. Ne bi smel jokati. Stric bo jezen. Fantje ne jokajo, je rekel.

Še en krik.

Zaklenjen v omari, sem bil. Stisnjen med starimi bundami in umazanimi nogavicami, sem poslušal obupane krike moje sestre Emme, medtem ko jo je stric tepel. Sovražil sem temo, to temo, iz omare v kateri se skrivajo ogromne pošasti.

Po glavi so se mi podila vprašanja.

*i*Zakaj ona? Zakaj jaz? Zakaj so starši umrli? Zakaj so naju zapustili s to pošastjo? Zakaj nisva mogla zdajle gledat televizije in jesti piškotov? Zakaj nisem spal v maminem objemu? Zakaj me očka ni naučil voziti kolesa? Zakaj?*i*

Uboga Emma. Ljubim svojo sestrico. Je najboljši človek, kar jih poznam. Kakor junakinja v risankah o katerih govorijo sošolci v šoli. A vse te junakinje imajo srečen konec.

Ko zvečer zunaj gledava zvezdice me vedno zvije v naročje, njeni zlati lasje me ščegetajo po licih in oči, ki me tako spominjajo na morje, postanejo žalostne, polne solz. Kakor morje pred nevihto. Čeprav zares še nikoli nisem videl morja, sploh pa ne pred nevihto.

*i*Zvezdice, zakaj ne pomagate? *i*sem pomislil. *i*Zakaj nihče ne?*i*

In slišim odrasle, ki se vedno sprašujejo, kako lahko nekdo zlorablja otroka. Meni pa je čudno zakaj toliko 'dobrih' ljudi ne naredi ničesar glede tega.

Še enkrat je zakričala.

*i*Dobro si. Ne jokaj.*i*sem si govoril.

K sebi sem stisnil medvedka, ki mi ga je nekoč dala Emma. Ime sem mu dal Stella, kar pomeni zvezda po latinsko. Ob misli na sestro so me v oči spet zbodle solze, a sem jih na silo odgnal.

*i*Pomagajte ji, zvezdice. Prosim.*i*

A ji niso. Še je kričala.

Bil sem jezen.

Jezen na to, da nisem bil junak, ki bi rešil sestro, na to neumno temo v omari, na solze, ki so bile prepovedane, na strica, ki je bil hudoben, na mami in očka, ki sta naju zapustila, na ves svet, ker nič ne stori, na pajka, ki v kotu brez skrbi dela mrežo in na zvezdice, ker niso pomagale.

Ne glede, da je bil jok slaba stvar in da sem bil močan, sem takrat pustil vse solze, bilo jih je za cel potok, jokal sem za vsa leta, ki so bila in za vsa, ki še bodo, v tej bedni omari, s pajkom za družbo.

*i*In spet je zakričala.*i*

Upam, da vam je bilo všeč. Tole je napisano iz vidika otroka, kar je težko, prosim napišite, če je bilo v redu. Vesela bom vsakega lajka in komentarja:)
Harmony