Iz ordinacije

Živijo!

Tvoj indeks telesne mase (ITM) je 13,7, kar te uvršča na 1. percentilo za dekleta tvoje starosti. To pomeni, da ima le 1 odstotek enajstletnic težo, manjšo od tvoje. Res si torej zelo suha, pravzaprav presuha. Tu se mi postavlja vprašanje, ali je že od nekdaj tako.

Otroke (in že prej dojenčke) ob vsakem sistematskem pregledu pri pediatru ali šolskem zdravniku stehtajo in izmerijo ter določijo, na kateri percentili oz. krivulji (za rast in težo) so. Večina otrok z leti nekako sledi svoji krivulji z manjšimi odstopanji. Če si že od nekdaj čisto na spodnji meji, gre morda preprosto za prirojeno zelo drobno konstitucijo. To je še toliko bolj verjetno, če so tudi tvoji starši zelo suhi. Če pa si bila prej na višji krivulji in je na neki točki prišlo do pomembnega padca, se je treba vprašati, zakaj se je to zgodilo. Vzroki so lahko različni –bolezni, hormonske anomalije, težave pri uživanju hrane ter psihološke težave. To je vsekakor vprašanje za zdravnika oz. pediatra. Omenjaš, da te skrbi, da imaš anoreksijo. Anoreksija je duševna bolezen, ki prizadene tako mlade, tudi otroke, kot odrasle. Pogostejša je pri ženskah, zbolevajo pa tudi moški oz. fantje. Zanjo je značilno, da ima bolnik povsem napačno, izkrivljeno predstavo o lastnem telesu, zato sam sebe doživlja kot debelega, čeprav to nikakor ni res. Bolniki z anoreksijo se odpovedujejo hrani, če že jedo, jedo čim manj mastno in manj kalorično, čim bolj »zdravo« (seveda je to v resnici daleč od zdravega)  hrano ter se pogosto tudi pretirano ukvarjajo s športom v želji, da bi izgubili »odvečne« kilograme. Včasih uporabljajo tudi razna zdravila, npr. odvajala. Vse to vodi v številne telesne in psihične posledice. Anoreksija je običajno dolgoletna, zelo resna bolezen, ki se žal velikokrat konča tudi s smrtjo, zato jo je treba jemati kar najbolj resno. Zdravljenje je težavno in dolgotrajno, največkrat multidisciplinarno (osebni zdravnik ali pediater, psihiater, psihoterapevt, psiholog itd.). Običajno se zdravi s kombinacijo zdravil, psihoterapije ter sodelovanja v različnih terapevtskih skupinah. Vsekakor ti svetujem, da se o težavah najprej pogovoriš s svojimi starši, nato pa bi ti priporočila tudi obisk pri zdravniku. Če se na starše ne moreš obrniti, lahko za pomoč prosiš kakšnega drugega odraslega v tvojem življenju pa tudi šolskega psihologa oz. psihologinjo.