Teta Justi

Draga EDorlife!

Pa še kako prav imaš. Res so se nam podrla nekatera osnovna življenjska merila, res izgubljamo kompas, na vrh seznama prednosti so se nam pritihotapile vrednote, ki to niso in na tem seznamu sploh ne bi smele biti. Eno takšnih nesprejemljivih  življenjskih  vodil je – pohlep je lep. Ali pa, stari ljudje so zgolj breme. V sodobnem času vse pogosteje slišimo, begunci in migranti so si sami krivi, da bežijo, da so revni, nimajo kaj početi med nami, čeprav so lačni in se vojskujejo z izdatno pomočjo prav tega tako »pametnega« bogatega in razvitega sveta … In v ta nabor sodobnih neumnosti prav gotovo sodi filozofija, da je za lepoto treba stradati, da so izogibanje hrani, preskakovanje obrokov in fitnesiranje do onemoglosti najvišji in najpomembnejši življenjski cilji.

Filmska, bolje rečeno hollywoodska scena in modna industrija nam je prodala zgodbo, da je stradanje zdravo, da je suhost lepotni ideal. Odrasli so to izumili, mladostniki na to nasedli. Zdaj pa imamo generacijo, ki, kot sama praviš, velik del življenja razmišlja o številkah na tehtnici in koliko kalorij izgine pri petih minutah vadbe na steperju in koliko kalorij je v treh žlicah ovsenih kosmičev. Priznam, noro! Ampak še bolj je noro, da se odrasli ne zganemo. Problem je namreč postal velik, vse preveč je mladostnikov, ki morajo poiskati tako zdravniško kot psihološko pomoč. Vsi alarmni zvonci bi morali doneti, v šolah bi morali redno obravnavati ta problem, ki ni zgolj stvar prehrane, ampak tudi življenjskih vrednot, pa samo tu in tam slišimo glas strokovnjakov, ki se sliši zgolj kot glas vpijočega v puščavi.

Zdaj se bo spet našel kakšen sila pameten, ki bo iz teh mojih besed sklepal, da navijam za debelost, kot so si izmislili, da nagovarjam mladostnike k cepljenju proti koroni. Ne, ljubčki moji, kot bi rekel moj prijatelj Geza, jabolko in korenček na dan podita zdravnika stran! Ne bom se pretvarjala in delala boljše, kot sem. Kakšen kilogram manj bi tudi meni prišel prav. Geza me res tolaži, da »prazna vreča ne stoji«, a se zavedam, da uravnotežena prehrana in zmerno, a redno gibanje prispevata k dobremu počutju in boljšemu zdravju. Ne z enim ne z drugim nimam nobenih težav, kar pa seveda ne pomeni, da bom zdaj stradala, da bosta na meni samo kost in koža, in tekmovala s kakšno manekenko, ali pa se basala, ker je hrana tako dobra, da se bom valila po plaži kot ogromen napihnjen rožnati flamingo.

Sloviti ITM ali indeks telesne mase je sicer dobrodošel usmerjevalnik, ne smemo pa postati njegov suženj in celo, kot to počno nekateri, pretiravati v drugo skrajnost, češ manjše so številke, boljše je. Po pameti je treba jesti, mi je oni dan dejal mesar na koncu ulice, ki mi je ob svoji kar precejšnji teži »razložil«, kaj je zanj pametna in zdrava prehrana: »Justi, jaz pojem tri pice, ampak se izogibam šunke na njej!« Upam, da ne boste resno vzeli njegovega modela zdravega prehranjevanja, a tudi tistega drugega nasveta ne, ki sem ga slišala, prisežem, čisto nehote, pri sosednji mizi, ko sem na soncu srebala kavico ob Ljubljanici. Ta se namreč glasi: »Rada imam pico, a ker živim zdravo in pazim na težo, pojem samo gobice s pice!«

Če to reče odrasla oseba, potem se ne čudim, da vsa ta evforija okrog hrane mimogrede zavede kakšnega mladostnika. Ko preberem oglasno sporočilo o čudežnem napitku, ki za samo 84 evrov vašo težo zmanjša za 22 kilogramov v 14 dneh, bi najraje poklicala policijo in prosila, naj spravijo za zapahe takšnega lažnivca, ki zna ogroziti kakšno zdravje, če ne celo življenje. Ljubčki, bodite vsaj vi pametni. Jejte zmerno, raznovrstno in gibljite se čim več. Tehtnica je zgolj pripomoček in ne vrhovni poglavar! Ideal ne moreta biti niti glavni lik filma Hiša debele mame niti manekenka z 38 kilogrami. Pa še nekaj. Vse več je modnih agencij in modnih oblikovalcev, ki ne želijo videti na modnih stezah presuhih deklet. Pa jih je le srečala pamet.