Teta Justi

Ljuba, Quiet bub!

Razumem te, zelo dobro te razumem. Ko si star 15 let, potem bi najraje vse hitro opravil, pa ne takoj, ampak če se le da »že včeraj«. Težko nam je v teh letih (do)čakati spremembe v življenju, zdi se nam, da bomo sigurno nekaj zamudili, da nas ne razumejo, da sami sebe ne razumemo, da so vsi nekam čudni, češ, počakaj, pa kaj imam jaz z njimi. Nekako tako, kot da bi raje vozili bicikel, preden se naučimo hoditi, odpotovali v vesolje, še preden smo v sosednjem mestu obiskali zgodovinsko znamenitost. Na trenutke smo družabni, popularni, vseprisotni, potem pa čisto sami, kot oaza sredi puščave, in imamo občutek, da nikoli in nikjer ne bomo našli sorodne duše, da bomo pluli po oceanih kot ladja duhov.

Pa ni tako, skoraj nikoli ni tako. Samo malo več potrpljenja, kanček več samozavesti in trohico več optimizma. Draga moja, prijateljstva nastajajo in se sklepajo precej manj načrtno, kot se to nam zdi. Zelo redko dobimo prijatelja tako, da zjutraj vstanemo, se pogledamo v ogledalo in rečemo – OK, zdaj pa grem ven in poiščem prijatelja. Največkrat je to naključno, mimogrede, nenačrtovano. S poštarjem Gezo, ki je sicer pošto nosil v naši mestni  četrti že desetletja, sva postala prijatelja, ne boš verjela, kje – na vlaku za Koper. V kupeju sva bila sama, on pa mi je ponudil češnje. Zobala sva jih do Postojne, čvekala to in ono in … Zdaj sva nerazdružna že 27 let. Ko sem vstopila v kupe in rekla dober dan, nisem imela nobenega načrta, da bi ustvarjala nekakšno prijateljsko vez, ni me bilo strah, kaj bo potovanje z neznancem prineslo, še manj pa, da bi me ne maral.

Res te ni treba biti strah pred možnostjo, da bi v novi šoli ostala sama. Samo odkrita, nasmejana in prijazna bodi in ni šans, da si ne bi kdo od sošolcev zaželel tvoje družbe. Nekateri se bodo morda poznali še iz osnovne šole, a večina bo v isti koži kot ti. Vsi bodo malce zadržani, kanček nezaupljivi, hkrati pa radovedni, kdo je kakšen, kdo je sorodna duša, kdo pa takšen, da z njim niti na kavo ne bi šli, na koga se lahko zaneseš, kdo pa je zgolj sošolec … Skratka, čaka te eno zanimivo in negotovo potovanje skozi nabor različnih značajev. Ne bodi preveč zahtevna in nezaupljiva do novih sošolcev. Bodi to, kar si, in sprejmi jih takšne, kakršni so. Ko pa boš ugotovila, kdo med njimi ti »sede«, komu lahko zaupaš, kdo ti je simpatičen vsaj toliko, da bi z njim vendarle šla na kavo, boš že na pol poti do prijateljstva.

Ko boš prehodila teh nekaj stopničk, boš tudi naredila velik korak k odpravljanju tistega prvega problema. Samokaznovanja z rezanjem. Dober prijatelj, prijateljica in potem še naprej pogovor s psihologom, ki je zgolj navidezno »izguba časa«, bosta najboljša podlaga, da se boš naslednje poletje zgolj z nasmeškom spomnila »tistih« časov, ko si nase sredi poletja vlekla majice z dolgimi rokavi, da ne bi »videli tistega«. Sicer se pa nimaš česa sramovati. Res je zoprna stvar, neprijetna, ki je sicer samo posledica nekega nezadovoljstva ali premalo samozaupanja, a ne pozabi, nikomur nisi nič naredila, nikogar prizadela, užalila in te zato nima česa biti sram.

Ljudje imamo nešteto težav, težave in stiske rešujemo na različne načine. Nihče pa te ne bo pošiljal v nobene »ustanove«, še najmanj na silo, brez tvoje privolitve, tudi zato, ker ne bo nobene potrebe po čem takšnem. To so neki pretekli časi. Zdaj se teh problemov lotevajo drugače, ampak predvsem si moraš ti želeti sprememb in se o tem pogovarjati, pogovarjati, pogovarjati … Jaz sem svoje težave in stiske vedno delila z drugimi, ki so mi pomagali najti odgovor za mnoga vprašanja. Za tem, kar (si) počneš, je vedno skrit neki razlog, včasih tudi povsem neviden, in morda sta ravno ta nedružabnost in nezaupanje do ljudi tisti nevidni sprožilec. Skoraj prepričana sem, da boš to opustila, ko boš okrog sebe ustvarila krog prijateljev.