Teta Justi

Ojla, Ne zdržim več!

Saj je res lepo, da ne pišete predolgih pisem, ker potem rado zmanjka prostora za moja razmišljanja in iskanja uporabnih nasvetov in težave drugih pilovcev, ljubiteljev našega kotička. Ampak ljuba moja, ti bi pa res lahko napisala kakšen stavek več. Iz tvojega »haiku« pisemca (haiku je zvrst japonske poezije v treh vrsticah) je res težko razbrati, kaj je ta gora težav, ki te spravlja v obup.

A preden se »spopadem« s to nevzdržno situacijo, narediva majhen ovinek in dajva se odkrito, brez sprenevedanja dogovoriti, da ne bova ne zdaj ne nikoli pozneje razmišljali in govorili o dvigu roke nase kot načinu reševanja težav. To sem že stokrat rekla – tega ne maram ne brati ne slišati, tudi če gre za hec ali poseben način vzbujanja pozornosti. Tega v našem besednjaku ni, tega ne priznavamo kot nekakšno rešitev, ker to ni nobena rešitev. Mi stisnemo zobe, dvignemo glavo, v očeh se nam prižgejo iskrice in strumno korakamo naprej … Jasno? Pa to ni namenjeno samo tebi.

Zdaj pa nazaj k tej nemogoči gori težav. Jaz sem jih naštela tri, dala sem pismo v analizo poštarju Gezi in vnukinji Anji, mojima svetovalcema, če morda onadva najdeta v njem to goro težav, pa sta prišla do istega sklepa – veliko šolskih obveznosti, menjava sobe in korona. Če dobro premislim, ko čakam, da se v pečici spečejo moji sloviti kot kamen trdi piškoti v obliki zvezdic, razen korone ni nekih posebnih težav, so kar običajni problemi, bi rekla, manjka samo še nesrečna ljubezen, in to je to. Zelo vsakdanje.

Nisem rekla, da tudi od takšnih dokaj znanih in pogostih težav ne zaboli glava, a ni nobenega pravega razloga, da bi obupala in kar zbežala od doma. A tam, kamor bi zbežala, ni korone, šole, nestrpnih staršev, slabe volje in deževnega, mrzlega vremena? Jih poznam kar nekaj, ki so iskali takšen prostor pod soncem, pa so se vsi vrnili rahlo poklapani, ker takšnega mesta pod soncem, kjer ni problemov in garanja, ni niti v pocukranih romanih. Lepo življenje si lahko naredimo zdaj in tukaj.

Ampak zdaj, ko namakam pravkar pečene cimetove piškotke v čaj, se mi je začelo svitati, kaj je pravzaprav največji problem. Po obratnem vrstnem redu bi jih morala našteti, pa bi se mi še prej posvetilo – presneta korona. Korona je tista, ki je sicer dokaj vsakdanje težave spremenila v nočno moro. Zdaj mi je jasno. Vsa ta negotovost, naporno učenje na daljavo, zaprtost  v prostoru, omejeno druženje, strah pred okužbo, občutek nemoči … Vse to se nabira v nas in, ljuba moja, še zdaleč nisi edina, ki ji pandemija vzbuja notranjo stisko, zaradi katere se nam vsi problemi zdijo še hujši, kot dejansko so; da se nič ne da narediti, da se nikamor ne premaknemo, da nikoli več ne bomo normalno zaživeli, da bo kdo od najbližjih hudo zbolel, so občutki, ki nas vse te dolge mesece grizljajo znotraj tudi takrat, ko mislimo, da smo se zamotili s čim drugim. Mislimo, »ko odprem oči, bodo vse to samo grde sanje«. Pa se to ne zgodi.

Ampak verjemi mi, zgodilo se bo, pa ne bo treba čakati tako dolgo. Prišlo bo cepivo, našli bodo tudi zdravila in počasi se bomo vrnili k življenju, kot smo ga poznali, življenju, ki ne bo tako stresno in čustveno naporno. Problemi bodo še naprej, brez njih ne gre, a jih bomo veliko lažje, kaj lažje, mimogrede odpravili.

Nikar ne misli, da mene vse skupaj ni prizadelo, da vse te mesece  preživljam, kot da se ni nič zgodilo. Da ne pogrešam druženja z otroki iz bloka, tarok večere s poštarjem Gezo in sosedom Milivojem, gledališče, kino, potovanja … Geza pravi, da se je že naveličal dan za dnem goniti kolo zgolj okrog bloka, kjer stanuje, vnukinja Anja je malce jezna, ker ne najde več za branje dobre knjige, mali Mihec iz sosednjega bloka z balkona žalostno gleda na prazno nogometno igrišče.

Ampak vem, da bomo kmalu vse to spet imeli – nogomet, knjige, tarok, kolesarjenje po Sloveniji in še kaj. Zato tudi ti – glavo gor. Če ti pa kaj pomaga, kar za tipkovnico ali svinčnik v roke in mi spet napiši pisemce. Bova spet malce pokramljali. In nama bo lažje. Psiholog lahko še malo počaka, sigurno ima veliko drugega dela. Pa ga za zdaj še ne bova motili. Velja?