Teta Justi

Ljuba NaoNao,

ti meni v nadlego? Lepo te prosim! Veš, da kot najboljša tetka v galaksiji in širše (saj veš, da se hecam) menda ja ne bom dovolila, da bi ti občasne temačne misli zagrenile najstniška leta. Kolikor je to pač v moji moči, seveda. Meni se ti zdiš en čisto normalen deklič, ki ob vseh svojih pomislekih še kar normalno razmišlja in dojema svet okrog sebe. Že to, da si si očitno zelo dobro razložila, da se občasnih nekoliko težjih  misli in čustev ne da rešiti ne s črno obleko, ne s črnimi ustnicami in ne z rezanjem kože, je zelo velik korak, ki ga mnogi tvoji vrstniki še niso zmogli.

Draga moja, kaj ti misliš, da celo mene, pri mojih častitljivih letih, občasno ne prevevajo dvomi in pomisleki glede nekaterih stvari, ki jih počnem, in da nimam včasih težkih misli in morečih občutkov. Pa bi si človek mislil, da imamo v tej starosti podstrešje (mislim na glavo) pospravljeno v nulo. Ne, to je nikoli končana zgodba, le da smo z leti bolj kos takšnim izzivom in težavam in hitreje, zaradi življenjskih izkušenj, najdemo odgovore in rešitve. Pa ne vedno.

Včasih s poštarjem Gezo in sosedom Milivojem v pogovoru zaidemo tudi v te vode, namreč, kako se kdo kdaj počuti, kako prenaša izzive in zapletene odnose z ljudmi okrog sebe, kako nam peša zdravje, sploh, denimo, v teh korona časih, in lahko ti povem, da nihče med nami ni vedno in v vsaki situaciji zadovoljen s svojimi  potezami ali občutki. Nihče med nami ni ves čas dobre volje, nasmejan, brez bojazni in strahov. Je pa res, da se vsak na svoj način spopada s črnogledostjo in nezadovoljstvom, bojaznimi in negotovostjo. Nekateri so dan na dan, 24 ur dnevno takšni, kot da bi nenehno hodili za pogrebom, pa čeprav bi lahko rekli, da njihovi strahovi in depresivno počutje v primerjavi z drugimi res nimajo podlage, drugi, in kaže, da ti sodiš mednje, pa tudi sama sem takšna, nelagodje in bojazni skrijejo za širokim nasmehom. Zato drugi ne opazijo tesnobe, ki jo nosimo.

Dobra novica je, da z bližanjem najstniškega obdobja h koncu, ti pa nisi daleč od tega obdobja, »črnino in temačnost«, strah in nezadovoljstvo vse bolj nadomeščajo bolj  jasni in sončni dnevi. Veliko lažje in hitreje boš dočakala konec tega občasnega,  zgolj pogojno rečeno »depresivnega« plimovanja, če boš  pri sebi in s seboj razčistila eno vprašanje. Ali si ti res tu, na tem svetu, zato, da bi izpolnjevala želje in pričakovanja drugih, tvojih staršev, denimo, ali zaradi uresničevanja svoje življenjske poti? Ti, da si razočarala svoje starše? Lepo te prosim. S čim, kako?

Če se malo pohecam; a zato, ker pri šestnajstih še nimaš Nobelove nagrade za fiziko? Tudi jaz je nimam in poštar Geza tudi ne in nisva člana britanske akademije znanosti in umetnosti, pa nihče ne more reči, da sva veliko razočaranje za starše, prijatelje in sama zase. In na vprašanje, kaj bi bilo, če se nikoli ne bi rodila, ti lahko povem samo eno – ta svet bi bil revnejši za eno krasno osebo in življenje tvojih staršev bi bilo veliko bolj pusto. In jaz bi bila brez možnosti, da si dopisujem z eno krasno najstnico. To pa res ni tako malo.

Treba pa bi bilo malce pokramljati s tvojo mamo. Razumem, da si želi pametno, uspešno in zadovoljno dete, a to je mogoče doseči brez prisile in pritiskov. Nepriznavanje malo slabše ocene in dvom o resničnosti, da se otrok ne počuti dobro, prav gotovo ne vodita do tega cilja. Pričakovanje, da bo otrok skoraj idealen, je pravzaprav krasna podlaga za  skrhane odnose, nezadovoljstvo in morda za, kot ti praviš, depro. Šestnajst let imaš,  torej že kar odrasla najstnica, zato je čas za odkrit in resen pogovor z mamo, s starši, če je treba, naj pomaga tudi razredničarka, kaj kdo od koga pričakuje in kaj je od tega uresničljivo brez velikih zamer in napetosti. Mislim, da bo kar šlo. Mogoče ne ravno v prvem poskusu, ampak ne odnehaj. Nasmeh na obraz, dobro voljo in … pogumno v pogovor.