Teta Justi

Draga Bell!

Vsako pismo začnem brati z dobro voljo in nasmehom na obrazu in največkrat se  moje dopisovanje tudi konča v takšnem razpoloženju. Pri tebi pa sem bila kar nekaj časa bolj zaskrbljena kot po navadi. Zakaj? Preprosto zato, ker se mi zdi, da si pripravljena vztrajati v tej zvezi ne glede na posledice, in me je strah, da boš sprejela čisto vse oziroma se sprijaznila z vsem, kar ti ta mladenič naredi, samo da bi ostala z njim. Ni prav. To ne gre.

Ko mi napišeš, da »imaš fanta, ki ga ne briga zate«, me preplavi nekakšno nelagodje. Počakaj malo. V resnici namreč ima on punco, ki jo zelo briga zanj, ti pa imaš nekoga, ki samo vztraja ali zahteva ali ponavlja, da moraš biti z njim, njemu pa za to ni treba narediti ničesar. Pardon. Celo udaril te je! Halooo! To potem ni fant. To je nasilnež, v čigar iskrena čustva do tebe jaz osebno zelo močno dvomim. Nisi mi sicer napisala, kakšna so tista njegova pojasnila in opravičila, s katerimi te poskuša obdržati ob sebi, a imam občutek, da bi prej pristajala nekakšnemu lažnivemu kljukcu kot nekomu, ki ima nekoga res rad. Obdržal bi te rad predvsem zato, ker pristajaš na odnos, v katerem on nima nobenih obveznosti, v katerem ima nekoga, za katerega mu ni treba razdajati svojih čustev, za katerega mu ni treba skrbeti, kako se počuti, kaj potrebuje (nežnost, pozornost), sam pa to ima oziroma dobi. In ve, da bi le redko katera druga pristala na takšen odnos, kakršnega ti, kljub občasnem upiranju, vendarle sprejmeš.

Ampak, ljuba moja, to je ponižujoče. Tega ni niti med znanci, prijatelji, sošolci, kaj šele med osebami, ki se imajo rade. Tega ti ni treba in ne smeš prenašati. Nikar se ne pridruži ne tako majhni armadi žensk, ki najprej potrpežljivo prenašajo grdo obnašanje ljubljene, a ne tudi ljubeče osebe, potem se sprijaznijo s tem, češ, kaj morem, takšen je, in prenašajo tudi kakšno okrog ušes, nato pa celo rečejo, saj sem si najbrž to tudi zaslužila, verjetno sem jaz kriva. Ali, kot bi rekla moja zelo dobra prijateljica Katarina, ki je imela v mladosti podobno izkušnjo: »Justi, raje sem vse življenje čisto sama, kot da bi imela prijatelja, ljubimca, moža ali samo znanca, ki bi se do mene grdo obnašal, me ne bi spoštoval, bi me žalil ali celo dvignil roko name.«

In temu, kar je rekla Katarina, jaz res nimam kaj dodati. Predvidevam, da bi ti tudi starši svetovali, da prekineš to zvezo, če bi jim razkrila, kaj se dogaja. Ampak za to ne potrebuješ staršev. Pomembno je ne le, da zbereš pogum in rečeš »ne, v tej zgodbi mene ni«, ampak tudi, da ne nasedeš njegovim obljubam in opravičilom znova in znova. Poštar Geza vedno pravi: »Enkrat nasilnež, vedno nasilnež, če mu odločno ne pokažeš vrat. Kdor po prvem udarcu nastavi še drugo lice, ta je na najboljši poti, da se bo v svojem življenju preobjedel klofut.« In  tudi temu, kar pravi Geza, jaz nimam kaj dosti dodati. Moraš se sama ceniti in spoštovati, moraš se prepričati, da si zaslužiš ne samo kaj boljšega, ampak najboljše. Pa ne mislim na obleke, avte, hiše. V mislih imam odnose, v mislih imam prijatelje in ljudi, ki jih imaš rada in oni tebe. Sliši se preprosto. In tudi je preprosto, draga Bell. Verjemi mi.