Kje naj sploh začnem?
Prvič, ime mi je Tisa. Stara sem 14 let in v Sloveniji živim že od rojstva. Tu imam družino, prijatelje, ...
Drugič, selitve v neko "super duper državo" se dogajajo v filmih, knjigah, prav gotovo pa ne meni. Ampak, tukaj smo.

Vse se je začelo pred dvema tednoma, ko mami in oči po kosilu nista pustila naše družinice takoj od mize. Po pravici povedano nisem vedela kaj naj si mislim in tako je oče začel: " Družina, dobil sem novo službo, ki plača veliko bolje kot prejšnja. Zato se bomo preselili."

Že to me je zelo pretreslo. Tukaj sem imela nekaj res dobrih prijateljic, ki jih nisem želela zapustiti, vendar sem se še nekako sprijaznila s tem, saj Slovenija ni tako velika, da jih ne bi mogla obiskovati. In potem je mami nadaljevala z dejstvom, ki me je zares še bolj pretresel: selimo se v Veliko Britanijo!

In zdaj zadnja dva tedna imamo v hiši pravo zmešnjavo. Mami in oči sta že kupila novo hišo, večjo od naše prejšnje. " Tvoja soba bo veliko večja od te Tisa." in " To je super priložnost!" mi ljudje govorijo, jaz pa ne vem kaj bi, kaj naj naredim. Moja stara soba ni več tako domača kot je včasih bila. Vsi plakati so odlepljeni s sten, pol stvari je zloženih v škatle, oblačila so v kovčkih, ... Na moji mizi iz Ikee leži knjižica za odhod, ki so mi jo naredili sošolci ob odhodu. Že več dni nisem bila v moji "Ljubljanski" šoli in zavedam se, da ne bom verjetno nikoli več.

Tako knjižica pritegne moj pogled in namesto, da bi pospravljala stvari začnem listati po vseh risbah in mislih, ki so jih napisali moji sošolci. Nasmehnem se. Pogrešala bom Anjine poezije, Rokove slovnične napake, Ronjine risbe, Majino dramo, ... prav vsakega človeka iz našega razreda bom pogrešala z vsem mojim srcem. Vse risbe so lepe, toda ustavim se ob eni prav posebni. Dora, moja najboljša prijateljica odkar sva se v vrtcu skupaj igrale restavracijo (ni izpadlo najbolje) in potem kasneje šolo (to še manj).

Odhajamo čez točno 8 dni. Malo več kot en teden. Slabo mi je o misli v kaj grem. Skrbi me, kako me bodo sprejeli? Kaj si bodo mislili? Kako bo z jezikom? Bodo mojo angleščino imeli za čudno? Nekako to mojega mlajšega bratca Bora ne obremenjuje, čeprav zna eno figo angleško. Toda on se zna vključiti, jaz pa ne. Marsikatero stvar on zna, jaz pa ne. V nekem pogledu mu bo celo bolje.

Tako razmišljam in na koncu sklenem, da moram tokrat biti nekako boljša oseba, da ni nujno da me nihče ne mara, da sem se preselila, moram biti bolj jaz. Toda še eno vprašanje. Kdo sem jaz?

Dnevi so hitro minili, moja soba se je vse bolj praznila dokler se nisem na sobotno jutro zbudila na jogiji, edini stvari v prazni spalnici. Bilo je jutro selitve in jaz sem bila vedno bolj živčna. Takoj, ko sem se oblekla, smo odšli na pot. Najprej smo se s taksijem peljali do letališča, kjer smo imeli še okoli dve uri pred letom. Tako sem se odločila malo raziskati letališče.

Letališče ni bilo nič posebnega. V nekem lokalu sem kupila sendvič in si končno privoščila zajtrk. Tako sem še malo tavala, šla na stranišče in še enkrat šla skozi vse kar sem potrebovala na letalu. Tako je hitro prišlo do časa, ko smo se vkrcali na letalo.

Imeli smo štiri sedeže drug zraven drugega, sedela sem ob prehodu, ker pač tam ni hotel sedeti noben drug. Let je minil brez težav, vmes mi je celo uspelo za pol ure zadremati. Let je trajal približno dve uri in pol in tako smo pristali v Londonu, prevzeli prtljago in poklicali taksi. Na poti sem ves čas gledala okoli sebe in še zmeraj ne morem verjeti da se to dogaja. In tako smo se odpeljali v neznano.