»Čakaj, kaj?« se začudim. Nič več mi ni jasno. »Obuditi morava mamo,« ponovi Aurora.
»Pa saj to sploh ni mogoče, ali pač?« jo pogledam z nenavadnim pogledom.
»Pa je, odvrne Aurora. Obstaja urok, s katerim lahko obudiš mrtve, a je silno težek. Že vse odkar sem pobegnila iz tropa jo namreč skušam obuditi, saj vem, da me bodo duhovi slej ko prej našli in potrebujem njeno pomoč, sicer me bodo ubili.«
»Pa ti je uspel?« vprašam.
»Nevem, vedela bom šele, ko jo bom videla.«
»Čakaj, zakaj pa je potem nisi prebudila že prej?« začudeno vprašam.
»Ker med duhovi velja pravilo, da nikogar in nikoli ne smeš obuditi od mrtvih. To bi bilo silno nespoštljivo in če bi naredila kaj takega, bi me ubili.«
»Zakaj pa sploh hočeš prebuditi mamo, mislim, zakaj samo ne pokličeš policije ali kaj takega?«
»Tebi pa res nič ni jasno. Ne morem, kot sem že rekla so duhovi silno močni in vse bi pobili, tega pa nočem. Saj, razmišljala sem tudi, da bi prebudila očeta, a ugotovila sem, da mora biti mrtvec za to mrtev vsaj eno leto...«
»Pa kakšna navodila sploh imaš ti?!« jo preračunljivo vprašam, saj se mi zdi, kot bi poslušala učiteljico matematike, pri kateri še živi dan nisem razumela niti ene same besedice.
»Torej,« me ukazovalno prekine Aurora. »Mamo želim obuditi, ker mi bo edina od duhov lahko v pomoč in kot si videla dan ali dva nazaj imamo duhovi moči. Sama sicer nimam dovolj velike, ker sem še otrok in se mi še ni izpopolnila, zato lahko le premikam stvari, a moja mama je bila mogočna kraljica našega tropa in ima največjo moč izmed vseh. Od nekdaj so pripovedovali, da se z njo ni mogoče kosati. In če jo uspem prebuditi, bo edina dovolj močna, da lahko premaga vse duhove!«

Zdaj mi je kočno postajalo jasno in že sem si začela predstavljati mogočno vodjo, kako z nekakšno močjo premika gorovja, ter podira vse pred sabo.
»Ampak a ne bi raje poplavili šole ali kaj, pa nam ne bi bilo treba iti,« nato dodam in vsa komplikacija z mamo bi bila tako rešena.
»Saj, nato sem ravnokar pomislila, a če se duhovi ne bodo premaknili, bodo ubili naslednje generacije in s tem ne bova ničesar rešili.«
»Ou, prav imaš. Torej obudiva tvojo mami!«
»Pa saj sem že povedala, da sem jo poskušala.«
»Vem in pomagala ti bom. »Morda le nisi bila dovolj natančna!«
»Morda imaš prav,« odvrne svetlolaska in iz majave torbe privleče debelo bukvo.
»Kje si pa to dobila?« začudeno vprašam.
»Mamina zapuščina, preden sem zbežala sem ukradla tudi to.«
»In kaj boš z njo?« nato vprašam.
»Pa saj ti nisi resna, v njej so uroki. In z njo bom obudila mamo!«