Čisto prepotena sem se prestrašeno dvignila iz sanj. Zdelo se mi je, kot bi gorela, kajti kljub zimi je bilo peklensko vroče.
»Kaj se dogaja,« sem prestrašeno šepnila in v očeh so se mi zalesketale bisernato prozorne solze, ki so mi kanile na bledo lice. Že od petega leta me niso tlačile more, zdaj pa kar naenkrat... A najhuje je bilo, da je bila videti tako resnična, kot bi stala pred menoj.
Vedela sem kaj moram. Poklicala sem svojega najboljšega prijatelja, ki me je vedno razumel. Hitro sem zgrabila svoj mobilnik in otipkala Calovo številko.
Nekaj časa se je slišalo brnenje, nato pa je znan glas že začel kleti. »Zakaj me budiš sredi noči Hailey?!« je jezno dodal na koncu. A odložil vseeno ni, to je bil dober znak.
»Oprosti, ampak res ne vem, kaj naj naredim,« sem prestrašeno šepnila. »Kaj pa je?« je ta resno privzdignil glas. Če bi stal pred menoj, bi se mu obrvi že privzdignile navzgor iz videlo bi se, kako poskuša na vse pretege slediti pogovoru.
»Nočno moro sem imela,« šepnem in se nato lopnem po čelu, kajti takoj sem zaslišala, kako se je začel Cal pridušeno smejati. »Daj resno, zakaj si me klicala?!« nato omalovažujoče odvrne. Slišati je jezen. »Resno Cal,« izdavim s solzami v očeh. »Nočne more nisem imela že od petega leta, zdaj pa kar naenkrat...« »Lej, Hailey, moj bratec jo ima skoraj vsako noč, to je popolnoma običajno...«
»Ampak, ta je bila tako resnična!« »Vse se zdijo resnične!« razdraženo odvrne Cal. »Ja, ampak ta je bila še bolj...«
»Hai,« a bi mi lahko to povedala jutri v šoli?!« jezno odvrne prijatelj.
»Ampak...« »Adijo,« se ne pusti Cal in odloži telefon, meni pa se po licu vlijejo solze.
»Zakaj mi ne verjame?« šepnem sama pri sebi in se obupano pogreznem v žimnice svoje neudobne postelje.