Hej, kot obljubljenoti pišem iz Nemčije, ampak, da slišiš celo zodbo, morava začeti tam kamor sva zadnjič končala, v Sloveniji. Bilo je klaverno jutro, padal je dež, ki se je počasi spreminjal v sneg. Meni ma so po licih povzele solze. Počutila sem se kot kup nesreče. Hudo je da, gremo od doma, čeprav le za dva meseca.Prtljago smo zložili v baičin avto in se odpeljali do letališča. Ko smo se pripeljali, sem se jokajojoč poslovila od babice, ki mi je obljubila, da nas bo prišla obiskat. Tako smo se odpravil in letaloje bilo hipoma v zraku. Skozi okno sem se še šepetaje poslovila od Slovenije, preden pa sem se zavedla sem bila že v oblakih. Vožnja ni bila dolga in kmalu smo bili v Nemčiji. Na nekiagenciji je očetu služba priskrbela avto. Vozili smo se dve uri in nato prišli v mesto, ki bo naš dvomesečni dom. Stanovanje je bilo neosebno, večinoma sta sesta se prepletali le črna in bela barva. To stanovanje ni bilo niti malo podobo domu, bolj si imel občutek, da si v laboratoriju. No in zdaj smo tu, ležim na postelji in zaključujem pismo, saj sem že pošteno zaspana.

Vam čez nakaj dni sporočim kak je bilo v šoli.
Lepo se imejte,
ZARJA