Hej soncki <3
Po dolgemm casu je tuki nou (zadn del). Odlocila sm se da morda nocm usga zakomplicirat tkoda sm sam spisala neki s katerim se najbrz usi spopadamo :). Mogoc se kdo najde u temu, upam sicer da ne. Uzivite haha <3. Sicer se zavedam da ni rauno dolga in da najbrz nimam ravno sans sam se mi zdi pomebna tema.
____
Zjutraj sem se zbudila s slabim občutkom. V glavi sem slišala šepet, ki pa je bil tako nerazločen, da ga nisem mogla razvozlati. Pa tudi hotela ga nisem. Kmalu pa je postal glasnejši in mi uničeval voljo do zgodnjega jutra. Nejevoljno sem si skuhala čaj in se poskusila zbrati. Z čudnim občutkom, da se bo nekaj zgodilo sem se pripravila na šolo in odšla na avtobusno postajo, da bi ujela avtobus. Komaj sem stopila skozi vrata sem se že sesedla od šepeta, ki je živel v meni. Nisem bila sposobna oditi v šolo. Preganjal me je nazaj v stanovanje in mi ni pustil, da bi se premaknila. Z strahom sem ga poiskusila ignorirati a je postal le glasnejši. Govoril mi je nerazločne stavke in me prikoval na stopnice, ki so vodile v hišo. Brez prave energije sem poskusila vstati a je bil poskus neuspešen. Vrnila sem se nazaj v hišo in vzela tabletko proti bolečinam. Morda ga bo to pregnalo. Lotila sem se iskanja, ko sem nenadoma obupala. »Bom pač danes ostala doma.« sem si mislila in se namestila na razmetano posteljo ob kateri so ležala oblačila, ki jih še zmeraj nisem pospravila. Iz oči so mi privrele solze, ki so mi počasi stekle po licih. Znašla sem se nekje, kjer še nikoli nisem bila. Pred mesecem dni sem mislila, da je to kar je bilo, najhuje. Nisem vedela, da lahko padem še globje. A zdaj sem tu. Ujeta v svoji lastni glavi, se skrivam pred svetom, nad katerim nimam več upliva. Počasi sem vstala in se zaklenila v kopalnico. Moja maska je padla na tla in po dolgem času sem se sprostila. Lase, ki so mi zakrivali obraz sem spela v čop in v kad natočila vročo vodo, iz katere se je kadila para. Prepustila sem se glasu, ki me je vleklel v toplo vodo. Nisem se ozirala na to, da bi morala bit ravno v tem trenutku pri uri matematike, ali na to, da sem poslušala tujca, ki se ni oziral na moje življenje. Bilo je prijetno. In ravno to sem v tem trenutku potrebovala. »Saj lahko mankam dan v šoli…« sem se prepričevala in na stran dala občutek slabosti, ki sem jo začutila ob celotni situaciji. Ogrnila sem se v suho brisačo, na kateri so bili sledovi maskare in stopila na hladne ploščice, ki so prekrivale tla. Obrnila sem se okrog svoje osi, da bi našla copate, ki sem jih pustila ležati naokrog, a se mi je od nenadne hitrosti zvrtelo.
Po tem dnevu so se moji izostanki od pouka povečali. Dan za dnem sem manjkala, staršem pa lagala da sem v šoli bila. Sporočila od učiteljev sem sproti brisala, pa čeprav me je med tem preganjal občutek krivde, ki se je v meni kopičil in me preganjal, da nikomur nisem povedala resnice. Doma sem ob vsakem glasu, ki se je pojavljal v meni vzela proti bolečinsko tabletko, saj je za omejen čas, končno vse potihnilo. Vedela sem, da je narobe. Da vse skupaj ni v redu, da mi škoduje. A nisem mogla nehati. Tujec, ki se je naselil v moji glavi, me je tako spravljal ob živce, da se ga preprosto nisem mogla navaditi. Bala sem se ga. Njega in mene same. Nisem se znala obvladovati in to me je uničilo. Kako naj bi stopila iz hiše, če nisem vedela, a bom prišla na svoj cilj? Nisem si znala zaupati in posledično nisem zaupala tudi nikomur drugemu.
»Kaj je narobe? Se počutiš v redu?« sem poslušala vsak dan in se spogledovala z njihovimi zaskrbljenimi pogledi. Odgovarjala sem z eno besedo, več nisem zmogla. Vsako jutro sem pogledala v ogledalo in zagledala drugačno osebo. Bolj žalostno in obupano.
A po nekaj mesecih je počasi šlo na boljše. Tabletke sem pustila za sabo in se začela posvečati sami sebi. Z pomočjo časa sem se navadila kako ignorirati glas. Postala sem močnejša. Vedno bo težko. In to vem, zavedam se vsega kar me oblega in vem kdaj stvar postane problematična. Takrat prosim za pomoč. Tujec, ki je bil včasih tujec to ni več. Zdaj je del mene. Vsak ima glas v svoji glavi…morda je bil moj le malce glasnejši. In morda bo vse v redu.
_______
Zdaj, ko je od začetka vsega tega minilo že ogromno časa sem se naučila prikrivati. Na površini se nič ne pozna in začela sem spoznavati simptome. Ko začutim bolečino v pljučih, ki se počasi razširi čez celotno telo se zaprem sama vase. Vstrajam pri stvari ki sem se je lotila. Čeprav me počasi ubija in uničuje. Naučila sem se živeti z tujcem v moji glavi. Nehala sem ga poslušati in vem, da mi nič ne bo pomagalo, da se ga znebim. Postal je del mene, nekaj kar se je pojavilo nekje na sredini. Od prijateljev sem nehala prejmati različne nasvete in skrbi, ki pa so po mesecih postali navadni prijateljski pogovori. Navadili so se na tišino, ki je izginila, na klice na katere sem zdaj končno spet odgovarjala. Skupaj z drugim, novim delom mene.
_____
hvala da si prebrou/prebrala
vesela bom kksnga komentarja!