Iz Dnevnika Sebastiena Hebrasa, 17.5. 1920

Dragi Tyrone!
Danes je velik dan. Iz Bordeauxa se vračam nazaj v svoj rojstni kraj, Martou-sur-Garonne. Komaj čakam, da vidim modro Garono, vijugaste ulice mojega kraja in šolo, staro opečnasto zgradbo s katero je povezanih toliko mojih lepih spominov. Ne bi verjel, kakšna nostalgija me preplavlja! Vsi ti spomini izpred vojne - brat, moj najboljši prijatelj Noel Torres in ona, ki jo najbolj pogrešam. Moja ljubezen, Julienne Madelaine Matisse, je tista, ki mi je ohranjala upanje na fronti. Prav zato ne morem več čakati, da jo spet vidim. Če so seveda preživeli vojno! A vse vojne grozote sem pustil za sabo. Nikdar več ne bom zapusti mojega kraja, tam bom umrl, upajmo, da mirno in srečno. Če se mi bo posrečilo, ne bom nikoli več pomislil na Ypres, se nikoli več spomnil na dolino Soče. Upam, da se bom končno zaročil z Julienne, čeprav me je sedaj za pol roke manj.
Nameravam postati pekov vajenec, čeprav pohabljen kot sem, nimam veliko možnosti. Na fronti sem nekaj časa sem bil pomočnik kuharja, pekel sem vojaški kruh tudi po moji poškodbi.
Zdaj se pa moram posloviti, Tyrone. Za nobeno ceno ne smem zamuditi tega vlaka. Po štirih letih vojne in dveh letih tavanja po Italiji, Nemčiji in Franciji moram spet videti svoj kraj. Videl sem preveč uničenja, moram spet videti celoto in popolnost mojega kraja. Tja vojna, na srečo ni prišla.



Iz pisma mami Renanda Brosseauja, dne 17.5. 1920

Draga mama!
Pišem ti iz moje nove hiše v zakotnem kraju Martou-sur-Garonne. Sem so me premestili po moji prošnji za premestitev, zakaj v Bordeauxu nisem več zdržal. To mestece ima približno 800 prebivalcev in dvajsetglavo policijo. Na policijski postaji sem preveril kriminalno zgodovino mesta in ni bila dolga. Najhujši zločin je bil umor leta 1886. Dela za policije je malo, zločinco se redko prikažejo.
Moram reči, da so me domačini lepo sprejeli. Imam zelo prijazne sosede, pravo nasprotje tvojih v Lyonu. Pripravili so manjšo vselitveno zabavo in na njej sem spoznal prav prijetnega moža, Bruna Jacquerja. Mislim, da sem dobil prvega prijatelja v tem mestu. Povedal mi je, da še vedno čutijo posledice vojnih ukrepov in racioniranja.
Pravo nasprotje sosedov in prijatelja je pa moj šef. Je zelo strog in od sodelavcev sem slišal prave grozljivke o njem. Kot vedno, mi je moj znanstveni racionalizem preprečil, da bi jih jemal preveč resno. Seveda pa bom previdnejši ob njem, kot si mi vselej svetovala naj bom.
Kako pa kaj gre v Lyonu? Je vse v redu? Piši mi kmalu, saj veš da vedno rad berem tvoje prigode s svojimi prijateljicami in pripovedke, s katerimi opravljaš ljudi.
Lep pozdrav iz Martouja,
Tvoj Renand