Iz Dnevnika Sebastiena Hebrasa, dne 6.6. 1920

Dragi Tyrone!
Utrujen sem že od tega, da me ne neprestano vlačijo po teh zaslišanjih. Kar naprej me kličejo na postajo, čeprav sem se v zadnjih dnevih malo opomogel od hlipanja in sem lahko normalno odgovarjal na njihova vprašanja. Vseeno me spet in spet kličejo nazaj. To pa še ni vse. 3.6. so mi vzeli dnevnik in ga pregledali. Čeprav to ni zločin, bi moral biti. A vzameš obupanemu človeku njegove skrivnosti, si mu vzel njegovo zadnje upanje. Voljo do življenja. Ko so mi ga vzeli, sem pobesnel. Enemu policistu sem zlomil nos, drugemu pa zvil roko. Nato so me trije zadrževali, dokler mi ga niso vrnili. Verjetno bodo velike posledice, vendar me ne zanima. To me je zelo prizadelo. Hitro bom zdrsnil nazaj v moje prešnje stanje.
Kot sem že napisal, sem zdaj bolje. Ne hlipam več. To mi upeva, ker mislim na stvari, ki potrebujejo razmišljanje ali pa na redke lepe stvari. Ne mislim na umor. Tako ne hlipam. A ponoči vse izbruha ven. Ne morem se več pretvarjati, da se smrt ni zgodila.
Pod stvari, ki potrebujejo razmišljanje, spada moje nedavno doživetje. Ko sem hodil s še enega zaslišanja, sem v neki stranski ulici opazil nek zvezek. Odnesel sem ga domov in ga napol preučil. Nič kaj takega do zdaj. Po tem zapisu bom prebral do konca.

Iz Dnevnika Renanda Brosseauja, dne 6.6. 1920

3.6.-6.6.
Zdi se mi, kot da sem zdaj na zahodni fronti leta 1915. Preizkava je ustavljena. Stoji na mestu. Smo v slepi ulici in direktor vztraja pri zaletavanju v zid. Ne vem kako naj se drugače izrazim. Ob tem me peče vest. Enega človeka namreč neprestano mučimo. To je tista razvalina, Sebastien Hebras. Na srečo si je malo opomogel in zdaj govori normalno. Povedal nam je vse, kar ve. Njemu verjamem. Po tem, kar smo mu storili se mi preveč smili, da mu ne bi verjel. Poleg tega, da ga neprestano kličemo nazaj, smo mu tudi vzeli dnevnik in ga pregledali. Razgalili smo človeka, izvedelil vse njegove skrivnosti. Tudi če meni pregledajo dnevnik, sem proti. Naj preberejo to! Proti temu sistemu sem!