Zakaj, zakaj, zakaj?
Zakaj se mora to zgoditi ravno meni od vseh ljudji na tej zemlji?
Zakaj ravno jaz od vseh zdaj čepim na veceju in ubupujem ter preklinjam to življenje?
Na koncu sem ne zmorem več vsega je preveč vse se dogaja tako hitro boljša služba, selitev, druga šola, drugačni ljudje in rasizem. Rasizem beseda ob kateri se mi v spominu narišejo najbolj grozovite podobe in občutki ter čustva ko občutiš da nisi zaželen že en sam pogled je dovolj da veš kaj si drugi mislijo o tebi. Vendar zdaj ni vrnitve sem pač tu kjer sem ubupan, sam in brez kogarkoli k bi mi priskočil na pomoč.
Mimogrede sem Kim Jay gotovo že veste iz kje sem ampak bom vseeno ponovil sem iz Južne Koreje. Nikoli mi ni kaj preveč pomenilo kar sem imel tam ampak od danes naprej cenim to kar sem imel še en teden nazaj. Živim z mamo, očetom, starejšim bratom in dvema mlajšima sestricama ki sta dvojčici. Vsi smo se preselili v NY in veliko ljudji bi dalo vse da bi lahko živeli tu ampak jaz že ne sploh zdaj ko vem da nisem dobrodošel. Preselili smo se milo rečeno s trebuhom za kruhom saj nam tam življenje ravno ni bilo postlano z rožicami in zato je mami začela delati v neki restavraciji saj je zelo dobra kuharica in zato prejme zelo veliko plačo oče pa še vedno išče službo.
Slišim zvonec ki naznanja da je konec pouka. Počakam še par minut da se šola skoraj popolnoma izprazni grem po svoje stvari in opazim da je moja peresnica počečkana z vsemi možnimi žaljivkami kot npr. kitajček, rumenokožec... Napisan pa je bil tudi stavek: a so te mogoče klonirani? saj ste tam itak vsi isti. Ob teh pripombah mi gre počasi na jok saj sem zelo občutljiv ko pa odprem torbo da bi pospravil stvari pa ugotovim da je popolnoma mokra kar me še bolj razjezi in razžalosti ampak nimam izbire.
---------------------------------------------------------------------
Če bi radi da napišem še en del napišite v komentarje.
YY:yin_yang: