Živjo!:grinning: Napisala sem 1. del zgodbe Nesrečno zaljubljena. Najprej mi ni bilo najbolj všeč, da je tema zgodb ljubezen, ko sem začela pisati, pa se mi je zdela čisto v redu!:heartpulse: Upam, da vam bo 1. del te zgodbe všeč. Uživajte v branju!:grinning::green_heart:

Bil je siv in deževen dan. Ležala sem na postelji in se spraševala koliko je ura. Prevalila bi se na bok, pa me je bolel zaradi treninga. Če pomislim, kako je bilo včeraj, ko nas je trener deset-krat zapored nagnal na ripstole delat trebušnjake - mi postane slabo. Spomnim se tudi, kako sem šla v kino in pojedla preveč kokic. Spet skoraj bruham. Končno se odločim, da bi bilo pametno pojesti zajtrk, ker je ura očitno že vsaj pol enajstih. Nisem lačna, ampak bi bilo vseeno pametno oditi dol... Ampak nisem se niti prevalila s postelje, že se je v sobo razlegel mamin vreščeči glas. »Nika, pridi že na zajtrk! Ura je pol enajstih in ne bi rada, da boš dol prišla šele na kosilo!« Zato si hitro oblečem kopalni plašč in se odpravim na zajtrk.

Zunaj je še vedno močno deževalo. Mami mi je na krožnik že dala toast z marmelado, ampak mi ni prav nič teknil. Iz hladilnika sem si vzela hladno mleko, da bi ga lahko pila v sobi. Zlagala sem se, da se slabo počutim in se odpravila nazaj v svojo sobo. Nekaj časa sem še opazovala dežne kapljice, ki so se nabirale na oknu, mleko sem položila na nočno omarico poleg telefona, potem pa sem zdrsnila v globok spanec. Nisem vedela, koliko časa je preteklo in kaj se je vmes zgodilo. Želela sem le spati. Sanjala sem, da plujem po jezeru polnem čokolade. Sredi jezera stoji majhna cerkev, v katero grem vsako nedeljo k sveti maši. V cerkvi stoji moški in moli. Približam se mu, pa se zdi, kot da me sploh ne vidi. Zraven njega sedi prelepo dekle, odeto v krznen plašč. Te lepe sanje bi sanjala še naprej, če me ne bi prebudil zasanjan moški glas. Zdi se mi nekam znan... Še vedno sem imela zaprte oči, ker sem se hotela spomniti sanj. Ampak, ker sem živela sama z mamo, me je zelo zanimalo, zakaj slišim moški glas. Če bi k nam prišel stric David bi že vedela, da je on, ker ima veliko bolj hrapav glas. Ampak ta glas je bil prijeten in želela sem ga poslušati še naprej. Glas se je nenadoma začel oddaljevati na hodnik. Tiho sem vstala s postelje in se odpravila k vratom. Slišala sem, kako se moja mami pogovarja z neznancem... Tako sem vsaj mislila. Ampak še preden sem uspela pogledati kdo je to, je mami rekla adijo in tistega glasu ni bilo več. Hitro sem se ulegla nazaj na posteljo, ker so se sobi približevali mamini koraki. Takrat pa sem se spomnila nečesa, česar res ne bi smela pozabiti!


Če vam je bil del všeč lajkejte in komentirajte! Jutri mogoče pride nov del.
Se vidimo!:upside_down: