Živjo! Napisala sem 2. del zgodbe Nesrečno zaljubljena! Ta je malo daljši od prejšnjega. Upam, da vam bo všeč!:green_heart::heart::grinning::heartpulse:

»O ne, ne, ne! Saj ne more biti res. Pojutrišnjem je prvi dan šole, jaz pa še nimam šolskih potrebščin. Tudi, če bi jih želela kupiti, jih ne bi mogla. Nimam prevoza, saj mama ni preveč navdušena, da bi se v času korona virusa peljala s taksiji in avtobusi, sama pa ima danes in jutri opravke. Če bi šla do trgovine peš, bi vanjo prišla šele zvečer, nazaj pa zaradi teže zvezkov in dooolge hoje tako ali tako ne bi mogla.« Zunaj je končno nehalo deževati! V sobo je stopila mama. »Ljubica, se bolje počutiš?«, me vpraša. »Kako to misliš... aja, ja seveda«, ji odgovorim in pri tem poskušam prikriti moj začuden izraz na obrazu, ker sem že pozabila, da sem se zlagala glede mojega počutja. »No Nika, prišla sem te spomnit, da nimaš nobene šolske potrebščine za naslednje leto, mi reče mami. »Sem ravno ugotovila«, ji precej očitajoče odvrnem nazaj. Mama pa mi spet začne govoriti. »Ker imam jaz opravke, te bo v trgovino peljal moj nekdanji dijak Filip. Bil mi je najljubši in zato sva še zdaj prijatelja.Vem, da si takrat počivala, ampak saj si videla Filipa, kaj ne?! No ja, se ti ne zdi prijazen«, me nazadnje vpraša mami. »Tisti moški, ki je bil pri tebi, je tvoj nekdanji dijak Filip o katerem si mi govorila?! Mislim, ja no, nisem ga videla, sem pa slišala njegov hmmm-zasanjan glas«, ji odgovorim. »No, super kot sem že rekla te bo on peljal v trgovino danes popoldne. Iskat te pride ob 16.10. Tudi nazaj te bo peljal, zato v trgovini prosim ne zavlačuj! Pojdi si umit lase, ker nočem, da misli, da imam neurejeno hčerko! Zdaj pa res moram iti, ker že zamujam v kino na prostem, kjer sem zmenjena z Davidom. Adijo!« In mama za sabo že zapre vrata moje sobe. »Kaj, zakaj me bo peljal Filip?« Se na glas vprašam. »Saj imam še kakšnega drugega sorodnika, sem si rekla sama pri sebi. O saj res, drugi me ne bi peljali. Vsi z mamine strani so se skregali z njo. No razen strica Davida, ki pa gre očitno z mamo v kino na prostem. Ko sta se oči in mami ločila, pa se oči in njegovi sorodniki na telefon nikoli niso oglasili ne meni ne mami.« Hitro sem vstala s postelje in se odpravila oprat lase. Najprej sem si jih hotela oprati s šamponom, ki sem ga vedno uporabljala, potem pa sem ugotovila, da mi ga je zmanjkalo. Pogledala sem, če si lahko lase operem s kakšnim drugim in v kotu sem našla zelo star šampon, ki ga ni nikoli uporabljala ne mama ne jaz. »Pa poskusimo s tem«, sem si rekla. Nekaj sem si ga zlila na roke in (ne ,da bi ga sploh pogledala) sem si ga dala na spodnje pramene las. Ko sem se dobro našamponirala pa so moje roke postale rozne! »O moj bog, ta šampon je kot barva za lase! Ni čudnega, da ga z mamo nisva nikoli uporabljali. Kaj bom zdaj, kaj bom zdaj! Nič, bom pač imela nekaj las roznih.« Ko sem si lase do konca posušila, pa sploh ni zgledalo slabo. »Ampak kaj bo na to rekla mami?« Takrat je pri vratih pozvonilo. »Ojej, pa ne, da je Filip že tu! Še sreča, da imam že suhe lase.«

Pohitela sem iz kopalnice in po stopnicah navzdol. Še vedno si nisem mogla predstavljati, da sem za pranje glave porabila toliko časa in, da je ura že deset čez štiri! V veži sem pograbila nahrbtnik in odprla vrata. Najprej zaradi sončne svetlobe nisem videla ničesar, potem pa sem zagledala črn mercedes. »Uau, tale Filip mora biti pa kul! Koliko je sploh star? Mami je rekla, da je njen dijak in, ker je mami stara 39, najbrž ni tako star... Še nikoli nisem videla Filipa in upam, da je prijazen...« Okno avtomobila je zdrsnilo dol in čeprav je sonce močno sijalo sem vseeno videla obris mladega človeka. Filip mi je skozi okno zaklical naj se kar vsedem v avto. Imel je točno tak zasanjan glas, kot ga je imel, ko se je pogovarjal z mamo. Najbrž sta se pogovarjala, da me bo on peljal v trgovino... O saj res, v trgovino! Čisto sem pozabila zakaj sem si sploh prala glavo in zakaj zdaj stojim pred njegovim mercedesom. Hitro sem se vsedla v avto poleg Filipa in si ga natančneje ogledala. »Nika si, kajne?
Ja! Ti si pa Filip? Ja, Filip Trunk Lukovnik, me veseli.« Podal mi je roko. Celo pot sva se pogovarjala. Kmalu sva prispela do trgovine. Filip me je, zaradi tega, ker je imel druge opravke odložil pred njo in se odpeljal, tako da sem se kar odpravila vanjo. Začela sem premišljevati kakšne zvezke bi si kupila, ampak sploh nisem bila pri stvari. Misli so mi kar naprej uhajale k Filipu. Zdel se mi je tako mlad in lep... Takrat pa me je nekdo potrepljal po rami in sem zato misli hitro pregnala stran.

Če vam je bil všeč lajkite in komentirajte!
Se vidimo, Plezalka:):slight_smile::peace: