*roza*SAMOPODOBA in SAMOZAVEST*roza*

Poznamo dobro in slabo samopodobo, nikoli pa ne moremo reči da smo "nekaj vmes". Iskreno - jaz sem imela slabo samopodobo. Vem, da je za tako sončno in navihano osebo to prav čudno, ampak je res. No, nisem imela tako slabe samopodobe, da bi naredila samomor, ampak vseeno je bila precej slaba.


*b*Začelo se je...*b*

Začelo se je tako, da sem ugotavljala, da je bilo vse kar sem rekla, narobe ali pa me je spravilo v težave. Nevem, morda sem imela samo dolg jezik in mi je bilo dolgčas... Ampak resno sem se zamislila nad sabo in v glavo se mi je nekako zrinila misel, da morda ne bi smela več govoriti. Zato sem usta zapečatila in od kar pomnim nisem bila več glasna. A s tem je prišla nova težava - samozaves mi je začela upadati. Postala sem precej tišja in plašna, kot prej. Nisem se upala izpostavljati in skrivala sem se pred radovednimi pogledi. Skoraj se ne spomnim več časov , ko sem še bila samozavestna deklica, ki je poblisknila z očmi takoj ko je kdo kaj rekel... Postala sem občutno drugačna, a tega ni opazil nihče, razen jaz - ob tem sem pomislila, da nikomur pravzaprav ni mar zame. To je bilo dno.


*b*Dan, ki vse spremeni*b*

A nekoč, nekega dne, ki mi je spremenil življenje, je na našo šolo prišel nov učitelj. Skoraj vsem se je zdel malo udarjen, a ko je spregovoril so iz njega letele same modrosti. Uro, katero nas je prvič imel, nas je nagovoril s približno takimi besedami: »Vem kako se počutite in razumem vas - zdaj je obdobje, ko se je vse v vaših glavah zmešalo in spremenilo. V tem obdobju se največkrat spremeni samopodoba na slabše, a povem vam: če se boš nasmehnil in si rekel 'lep sem', se bo vse spremenilo. Usta vam bodo sama od sebe silila v nasmešek in če boste 'lep sem' ponovili še večkrat, boste točno tako začutili.«

Seveda mu nisem verjela - tako kot najverjetneje vsi ostali.

A, ko sem tisti dan šla iz šole sem se spomnila na učitelja. *i*Nasmehni se...*i* sem pomislila. In sem se. In vas zanima kakšen je bil občutek? Božanski.

En sam nasmeh je izbrisal žalost z mojega obraza. Si lahko predstavljate? Kar poskusite - v tem trenutku se pri priči ustanite, stopite do najbližjega ogledala, se poglejte vanj in recite: »Lep/a sem.« (ali pa kakršnikoli drugo lepo misel) In ne pozabite se nasmehiti. Ne boste obžalovali. Zares ne. Vem, da se boste nasmejali. Ker enostavno ne moreš imeti resnega in srečnega izraza hkrati. Ne gre.

Od takrat naprej imam precej boljšo samopodobo - ki sem jo ustvarila z enim samim nasmeškom. Seveda so še vedno bili tu učenje, šola in zlobneži... A nasmeh je pomagal, da se to niso več zdeli tako veliki problemi. Obstajajo pa trenutki, ko niti nasmeh ne bo pomagal. A naj vas ne skrbi za to. Včasih moramo biti žalostni. Zakaj pa ne? Saj smo le ljudje.



Za vas je pisala *b*Spletna punca<33*b*