Se opravičujem, ker nisem tega bloga napisala takrat, ko sem rekla da bom. Zamujam pa, ker sem mogla na pogovor z učiteljico kitare, da nam odpadejo vse vaje.

Nekaj stvari je z interneta, ker sem bila nazadnje na Filipinih, ko sem bila še majhna in

FILIPINI
Filipini so tropska dežela s tisočerimi otoki, če bi to deželo želeli dodobra spoznati, se pravi si ogledati vseh ok. 7107 otokov, bi za to potrebovali dobrih 20 let. Od teh otokov je le vsak peti poseljen. Prebivalstvo je večino malajskega porekla. Zaradi velike razdrobljenosti ozemlja so se posamezna plemena razvijala drugače kot druga. Mnoga plemena so odkrili šele sedaj v našem stoletju. Na Filipinih govorijo kar 90 jezikov in množico dialektov. Najbolj razširjen je jezik Tagalog, ki ga govori nekaj čez 40% prebivalstva, je pa tudi uraden jezik poleg angleščine.

Vreme

Filipini imajo tipično tropsko monsunsko podnebje, za katerega so značilne celo leto podobne si temperature, ki v nižinah, v bližini morja, dosegajo preko dneva največ do 35 °C in ponoči redko pod 20 °C. V višinskih območjih so temperature nižje, a kljub temu tudi ponoči redko padejo pod 10 °C. Monsunsko obdobje je čas, ko na Filipinih pade največ padavin. Jugozahodni monsun je med majem in oktobrom, severovzhodni pa med novembrom in zgodnjim majem. Za večino arhipelaga velja za obdobje z najmanj padavinami čas monsuna amihan, deževno obdobje pa se začne v juniju in traja vse do oktobra. Nekatera območja Filipinov so »vmesna« in imajo deževno obdobje še vmes med siceršnjima lepo definiranima monsunoma.

ZGODOVINA

Filipini so se uvrstili na svetovni zemljevid leta 1521, ko je na otoke priplul Ferdinand Magellan in jih poimenoval po španskem kralju Filipu II. Od sredine 16. stoletja so Španci razširili oblast na celotno območje Filipinov, vendar so jih nenehno vznemirjali Nizozemci in gusarji z Mindanaa. Španski kolonialni režim je bil krut, uprava precej zastarela in pod močnim vplivom jezuitov, kar je ob gospodarskem izkoriščanju leta 1896 sprožilo neuspešen upor proti španski vladavini. Po špansko-ameriški vojni leta 1898 so Španci prepustili otoke ZDA, vendar je preteklo kar nekaj let, da so so Američani zlomili upor domačinov (1906). Ameriška prisotnost je imela hude posledice za filipinsko družbo, ki kaže mešanico azijske kulture, španskega katoličanstva in ameriškega kapitalizma. Ameriška politika na Filipinih je kolebala med spodbujanjem in dušenjem filipinske avtonomije. Leta 1935 je postal predsednik napol neodvisnega filipinskega »Commonwealtha« narodni voditelj Manuel Quezon. Nenadna invazija Japonske leta 1941 je presenetila ameriške in filipinske branilce. Japonska je vzpostavila marionetno »Filipinsko republiko«, po ponovni ameriški osvoboditvi otočja v drugi svetovni vojni, pa so 1946 ustanovili neodvisno Republiko Filipini. Med letoma 1953 in 1957 je državi Filipini vladal karizmatični predsednik Ramon Magsaysay in se sporazumel s komunističnim gverilskim gibanjem Hukbalahap, vendar pa je njegova smrt pomenila konec programa zemljiških reform. Oblast Ferdinanda Marcosa (1917-1989; na oblasti 1965-1986) je temeljila na korupciji, kar je zaznamovalo Filipine, saj je gverilsko dejavnost izrabljal kot izgovor za vse hujšo diktaturo. Ko je 1986 poskušal ponarediti rezultate predsedniških volitev, ga je ljudska vstaja vrgla z oblasti. Predsedniško mesto je takrat zasedla Corazon Aquino, vdova vodilnega opozicijskega voditelja, ki so ga umorili, domnevno na ukaz političnega tekmeca Marcosa. Za njeno predsednikovanje je značilno, da je bilo večkrat napadeno s poskusi državnih udarov. Leta 1992 so ZDA zaprle svoje zadnje vojaško oporišče na Filipinih. Deželo še vedno pestijo različne uporniške skupine, med drugimi tudi komunisti in islamski skrajneži.




Upam, da vam je všeč in še enkrat se opravičujem moji dragi prijateljici SISI. OPROSTI!!!!
Imejte lep dan še naprej:wink:
L.p Struna