Pridem domov in zaprem vhodna vrata. Sezujem si čevlje med tem pa se gledam v ogledalo, ki je na steni. Ko se na hitro pogledam vanj, vidim Cadela. Saj res, on mi je dal svoja stara oblačila, ki jih je že prerasel. Nikoli si ne pospravim potovalke, po navadi jo pustim še kakšna dva tedna nedotaknjeno. Stekel sem v svojo sobo, da bi takoj pomeril oblačila. Bila so popolna zame in če be bi imel Cadela, res ne vem kaj bi. Zelo veliko mi pomeni.
Poskušal sem še uživati zadnji dan počitnic ampak nisem imel nič za početi. V tej hiši je skoraj vedno dolgčas. Mama mi ne pusti povabiti prijateljev k meni. Večino dni berem, brskam po telefonu ali računalniku in včasih tudi grem ven. Ulegel sem se na posteljo pograbil knjigo in jo začel brati.
"Ping!" zazvoni moj telefon kakšnih 30 minut kasneje.
"Hiii, Christina! A bi prišla k meni domov, če imaš čas? Dolgčas mi je :)" mi na snapchat napiše Ava.
Ava je moja dobra prijateljica, odlično se razumeva, pripovedujeva si neumne šale in pripevedi. Zelo je zaščitniška do svojih prijateljev in nikoli jih ne pusti na cedilu. Edina stvar je, da me skoraj vedno kliče po imenu. Nisem ji še povedal...
"Kdaj pa?" vprašam.
"Hmm... ne vem. Zdaj? Čez 15 minutk?" odgovori Ava.
"Okejj"
Vzel sem svoj majhen zelen nahrbtnik, noter dal svoj telefon in še plastenko z vodo. Do Avine hiše potrebujem dvanajst minut, če grem s kolesom. Zaprl sem okna v hiši, ugasnil luči, vzel svoje kolo in že sem se vozil po kolesarski stezi. In dvanajst minut kasneje sem že stal pred Avino veliko marelično oranžno hišo. Ona me je že čakala na svojemu vrtu in mi mahala, ko sem se zapeljal na dvorišče. Zunaj sta bili tudi Avini mlajši sestri, ki sta skakali na trampolinu.
"Hello!" rečem, ko pristopi do mene.
"Kako si? Pridi greva v mojo sobo," odvrne.
Njena soba je še kar velika. Stene so svelo rumene polne njenih slik, ki jih je naslikala pred kratkim. Ava obožuje slikanje in risanje. Vsedem se na njeno mehko posteljo ter pogledam skozi majhno strešno okence.
"Torej...?" začnem.
"Jutri je šola. Zakaj?!" zavzdihne in se še sama vsede na posteljo.
"Na žalost ja," prikimam, "ampak saj ne more biti tako hudo?"
"Kaj pa veš, vse je možno. Naprej gremo v enajsti razred... Ne vem, če je res, a baje je zelo težko, po vrhu pa so vsi šolski plesi za nas obvezni!"
"Mogoče, mogoče," rečem. Pogledam na Avino 'steno prijateljstva'. Na njej je najmanj sto slik in vsaj kakšnih petdeset različnih ljudi. Na sredini je bila slika Ave, mene in Vincenta. Nekaj dni kasneje, ko smo se spoznali. Ava je opazila, da strmim v slike.
"Koga gledaš?" me takoj vpraša.
"Tvoje slike," odvrnem.
"A ne gledaš Vincenta?" previdno nadaljuje Ava.
"Lahko bi rekli..." Ava me pogleda kot bi se ji zlagala. Zatreskana je v Vincenta in ko ga kakšno dekle samo pozdravi, Ava gori od ljubosumna. Saj je očitno, v njega je zaljubljena že kakšna tri leta! Ona misli, da se ne opazi kako je sramežljiva v njegovi bližini. Skoraj cel naš razred to ve. Ampak nimam pojma kako Vincent tega ne opazi.
"Halo? Zemlja kliče Christino!" govori Ava med tem, ko razmišljam.
"Hm, ja?"
Naslednjih nekaj minut je Ava govorila samo o Vincentu. Ta pa je res obsedena z njim. Ne vem kako dolgo bom še zdržal, preden bom povedal ali Vincentu ali Avi, da sta zatreskana v drug drugega. Ko se bo njuna ljubezenska zgodba popolnoma začela bom jaz samo še tretje kolo. Mislim, dajta no! Kako lahko ne opazita te sramežljivosti drug pred drugim?
Kar na enkrat pa Ava da idejo, da bi naredila skupino deklet iz našega razreda.
"Kaj praviš? Vsaka bi lahko pošiljala kakšne luštne slikice sebe, kako si delamo maskaro..." začne naštevati.
V trenutku mi je postalo malo neudobno. Tako zelo si želim kar 'pritisniti na gumb' in ji povedati. Ampak kaj, če me ne bo sprejela? Kaj, če bo mislila, da sem trčen v glavo? Kaj, če kaj, če...
Ava je videla moj izraz na obrazu. Takoj je nehala s svojim debatiranjem in se prisedla bližje k meni.
"Hej, a si v redu?" zaskrbljeno vpraša. Prikimam, ampak po glavi se mi zdaj pojavlja na stotine vprašanj na katere nimam odgovorov.
Nekaj trenutkov kasneje naju pokliče Avin oče, naj prideva na kosilo. Šla sva dol, v jedilnico ter se vsedla za mizo. Charlie, Avin brat, je na mizo postavil lonec s piščančjo juho in se mi nasmehnil. Gospa Green je na mizo dala še krožnike in pribor. Začeli smo jesti in juha je bila odlična, kot vedno. Z mano so se pogovarjali kot, da bi bil del te družine. Greenovi so tako prijazni in v njihovi hiši ni nikoli dolgočasno, vsaj meni ni. Med pogovarjanjem sem trikrat opazil kako me Charlie gleda in ko mi oči zdrsnejo k njemu takoj umakne pogled. Pogledam Avo, ta pa se mi samo nasmehne nazaj.

Zjutraj me je predramila budilka. Raztegnil sem se in zavzdihnil. Obleči sem se moral v oblačila, ki naj bi bila za mene, torej dekliška oblačila. Vzel sem najbolj navadno sivo majico, kavbojke in pa rjav hudi. Umil sem si zobe, vzel torbo in šel po stopnicah navzdol v kuhinjo. Tam sem vzel kos toasta in si ga potisnil v usta. Med tem, ko sem ga- ne vem kako- jedel brez rok, sem še enkrat prebral sporočilo o prvemu šolskemu dnevu.
"Ob osmih zjutraj pred vhodom... Prvi dve uri imamo razredno, malica, matematika, kemija, angleščina, slovenščina ter naravoslovje..." sem govoril samemu sebi.
Obul sem si čevlje in stopil ven, a nisem prišel ravno daleč, saj sem pozabil svoje slušalke. Niso ravno življenskega pomena ampak, jaz jih vedno, ko sem na avtobusu potrebujem. Obrnil sem se in stopil malo hitreje, odklenil vrata, pograbil slušalke, ki so bile na polici na hodniku in šel nazaj na avtobusno postajo. Skoraj bi zamudil a mi je uspelo priti pravočasno.
Med vožnjo sem poslušal svoje najljubše pesmi. Bil sem bolj v odzadju avtobusa in sedel sem ob oknu. Gledal sem skozi zatemnjeno okno. Nekaj trenutkov kasneje pa do mene pristopi moja sosošolka Harper. Pesem sem si dal na pavzo in jo pogledal.
"To je moj sedež," odločno reče in pokaže, na sedež kjer sedim.
Zbegano jo pogledam. "Kako je lahko to ravno *I*tvoj*i* sedež? Ali se ne moreš samo vsesti pred ali pa za mano? Poleg tega pa je vseeno!"
"Uhh, takšna kot vedno. Nič ne dojameš neumno dekle," zavije z očmi Harper in še naprej govori svoje.
Ouč. Kakor koli, nisem je poslušal, še pogledati je nisem mogel. Ko je le končno opazila, da jo ignoriram je prekrižala svoje roke in z enim "Khm!" odšla. Ježeš, zaradi enega sedeža se prepira.
Končno smo le prišli. Pred šolo, kamor nihče od nas ni želel. Ampak smo v to 'prisiljeni'. Poiskal sem Vincenta. Pogovarjal se je s svojim prijateljem iz dvanajstega razreda. Proti meni je bil obrnjen s hrbtom. Boksnil sem ga v ramo in počakal, da se obrne.
"O, hej, Christina! Ravno pravi čas, ura je že osem," je dejal Vincent.
Najprej so nam predstavili našega novega razrednika in to je eden izmed najhujših profesorjev, Smith. Jej! Mislim, lahko bi bilo slabše. Pri razredni uri smo se pogovarjali, kako biti organiziran, da se moraš vedno učiti ter še nekaj preostalih tem. Prva ura je končno minila. Med odmorom so vsa dekleta začela klepetati vse kar se jim je zgodilo, fantje pa so začeli delati neumne fore in se začeli smejati na vso grlo.
Eno vprašanje. Komu se naj pridružim? Ja, imam se za fanta, ampak tega nihče ne ve... Samo sedel sem za svojo mizo in poslušal. V naš razred je prišla Harper. Večina punc je takoj steklo k njej in jo objelo. Moja iskrena reakcija je bila samo: "Tf?" Kako se lahko družite z njo. Vedno govori laži in s svojim lažnim glasom: "OMG, zelo mi je všeč tvoja majčka! Kje si jo dobila?" Zasanjan sem bil v svoje razmišljanje, dokler ni Ava stopila do mene. Opazila je moj zaspan obraz.
"Saj bo. A greva en krog okoli šole?"
Prikimam. Stopiva ven na hodnik. Tu je še bolj glasno kot v razredu, logično. Hodila sva po hodnikih, stopnicah in se pogovarjala o naključni temi. A nekaj me je pripravilo, da se sploh nisem več ničesar zavedel. Kot, da bi kar naenkrat pristal v nebesih. Na sredini največjih stopnic na šoli, sem se ustavil. Ali pa ne. Še sam ne vem dobro. Gledal sem tja in nisem mogel pogledati stran. Ava je opazila, da nisem več poleg nje. Pristopila je nazaj do mene, a nisem se zmenil za to. Spraševala me je, če sem videl duha ali nekaj takega, a jaz je nisem več slišal. Še vrat bi si zlomil, če bi še gledal tisto, kar je bilo zdaj že za mano. V tistem trenutku, me nekdo za manopotisne naprej, da sem izgubil ravnotežje. Na srečo ni bilo nikogar pred mano, saj sem čez četrtino stopnic poletel, kakor sem dolg in širok. Zdaj pa sem bil popolnoma buden. Pobral sem se s tal kot, da se nič ni zgodilo. A vsi tam so videli kaj se je zgodilo. Vse me je bolelo od padca. Tisti, ki so me poznali so se takoj postavili ob mene, tisti, ki pa me ne poznajo so pa samo strmeli. In točno na tisti stopnici, kjer sem stal preden sem padel, se je skrivaj smehljala ena oseba. Harper.