Pilov blogIzginotje v Sibiriji
7
Hello Pilovčki/ke kako smo kaj?(bedno ker je šola ne?haha) evo novi del blogca(spet eno izginotje)ajde uživajte<3
Sibirija – neizprosna divjina, kjer so zime dolge in neusmiljene, pokrajina pa brezmejna in polna skrivnosti. To je kraj, kjer se človek lahko hitro izgubi v prostranstvih gozda in tundre, kjer narava preživi tudi najmočnejše.
A leta 2008 je ta negostoljubni del sveta postal prizorišče zelo srhljivega izginotja, ki je pretreslo svet in postavilo pod vprašaj meje človeškega razuma.
Ekipa izkušenih pohodnikov, sestavljena iz šestih ruskih študentov(se spomnite prejšnjega bloga, ko so (spet) ruski študentje izginili v gorovju Ural), se je odpravila na ekspedicijo v gorovje Altaj, znano po svoji surovi lepoti in nevarnih terenih. Vodja skupine, Sergej Ivanov, je bil izkušen planinec, ki je že večkrat premagal te divje predele. Za odpravo je bilo vse pripravljeno, in zdelo se je, da jih nič ne more ustaviti.
Prvi dnevi poti so minili brez težav. Pohodniki so uživali v prečudovitih razgledih in svežem zraku, ki ga lahko ponudi le neokrnjena narava. Toda na četrti dan, ko so prišli do osamljene doline, znane po lokalnih legendah kot »Dolino smrti«(scarry), so se začele dogajati čudne stvari.
Najprej so opazili, da se je vreme nenadoma spremenilo. Nebo se je stemnilo, temperatura je naglo padla, in iz nič se je pojavil gost sneg, ki je kmalu prekril vse okoli njih. Pohodniki so se odločili, da postavijo tabor in počakajo, da nevihta mine. A ko so se naslednje jutro prebudili, so opazili, da je eden izmed članov ekipe, Aleksander, izginil.:scream::sweat::scream:
Sprva so mislili, da se je zgolj oddaljil, a iskanje po okolici ni obrodilo sadov. Panika je počasi začela naraščati. Po več urah iskanja so našli njegove sledi, ki so vodile globoko v gozd, nato pa so nenadoma izginile, kot da bi ga nekaj dvignilo v zrak in odneslo. Vse bolj prestrašeni pohodniki so se odločili, da se vrnejo nazaj v civilizacijo, a pot nazaj je postajala vse bolj kaotična.
Ko je noč padla, so zaslišali čudne zvoke, kot bi jih nekaj spremljalo iz teme. Zrak je bil težak, napolnjen z občutkom groze, ki je prežala nad njimi. Naslednje jutro je izginil še en član skupine, tokrat brez vsakršnih sledi. Oboje izginotji sta bila kot iz nočne more – brez kričanja, brez borbe, zgolj praznina, ki je pogoltnila njihove prijatelje.:scream:
Ko se je zadnji preostali član odprave, Sergej, vrnil v civilizacijo, je bil v šoku, komajda sposoben govoriti. Njegova pripoved o tem, kar se je zgodilo v Dolini smrti, je bila tako grozljiva, da ji sprva nihče ni verjel. A ko so reševalci prišli na kraj dogodka, niso našli ničesar – ne trupel, ne opreme, zgolj praznino, prepredeno z občutkom zloveščnosti.
:sweat:
Danes je to izginotje še vedno zavito v skrivnost. Ali je bila za to kriva narava, ki je v svoji surovosti uničila mlada življenja? Ali pa so morda vpletene sile, ki jih človek ne razume? Ena stvar je jasna – Sibirija ni le kraj divje lepote, temveč tudi kraj, kjer lahko človek izgine brez sledu, njegovo usodo pa prekriva neskončna belina snega.
Ok teli zadnji stavki so malo izposojeni:wink::stuck_out_tongue_winking_eye: ampak upam, da ste uživali v branju<333
Sibirija – neizprosna divjina, kjer so zime dolge in neusmiljene, pokrajina pa brezmejna in polna skrivnosti. To je kraj, kjer se človek lahko hitro izgubi v prostranstvih gozda in tundre, kjer narava preživi tudi najmočnejše.
A leta 2008 je ta negostoljubni del sveta postal prizorišče zelo srhljivega izginotja, ki je pretreslo svet in postavilo pod vprašaj meje človeškega razuma.
Ekipa izkušenih pohodnikov, sestavljena iz šestih ruskih študentov(se spomnite prejšnjega bloga, ko so (spet) ruski študentje izginili v gorovju Ural), se je odpravila na ekspedicijo v gorovje Altaj, znano po svoji surovi lepoti in nevarnih terenih. Vodja skupine, Sergej Ivanov, je bil izkušen planinec, ki je že večkrat premagal te divje predele. Za odpravo je bilo vse pripravljeno, in zdelo se je, da jih nič ne more ustaviti.
Prvi dnevi poti so minili brez težav. Pohodniki so uživali v prečudovitih razgledih in svežem zraku, ki ga lahko ponudi le neokrnjena narava. Toda na četrti dan, ko so prišli do osamljene doline, znane po lokalnih legendah kot »Dolino smrti«(scarry), so se začele dogajati čudne stvari.
Najprej so opazili, da se je vreme nenadoma spremenilo. Nebo se je stemnilo, temperatura je naglo padla, in iz nič se je pojavil gost sneg, ki je kmalu prekril vse okoli njih. Pohodniki so se odločili, da postavijo tabor in počakajo, da nevihta mine. A ko so se naslednje jutro prebudili, so opazili, da je eden izmed članov ekipe, Aleksander, izginil.:scream::sweat::scream:
Sprva so mislili, da se je zgolj oddaljil, a iskanje po okolici ni obrodilo sadov. Panika je počasi začela naraščati. Po več urah iskanja so našli njegove sledi, ki so vodile globoko v gozd, nato pa so nenadoma izginile, kot da bi ga nekaj dvignilo v zrak in odneslo. Vse bolj prestrašeni pohodniki so se odločili, da se vrnejo nazaj v civilizacijo, a pot nazaj je postajala vse bolj kaotična.
Ko je noč padla, so zaslišali čudne zvoke, kot bi jih nekaj spremljalo iz teme. Zrak je bil težak, napolnjen z občutkom groze, ki je prežala nad njimi. Naslednje jutro je izginil še en član skupine, tokrat brez vsakršnih sledi. Oboje izginotji sta bila kot iz nočne more – brez kričanja, brez borbe, zgolj praznina, ki je pogoltnila njihove prijatelje.:scream:
Ko se je zadnji preostali član odprave, Sergej, vrnil v civilizacijo, je bil v šoku, komajda sposoben govoriti. Njegova pripoved o tem, kar se je zgodilo v Dolini smrti, je bila tako grozljiva, da ji sprva nihče ni verjel. A ko so reševalci prišli na kraj dogodka, niso našli ničesar – ne trupel, ne opreme, zgolj praznino, prepredeno z občutkom zloveščnosti.
:sweat:
Danes je to izginotje še vedno zavito v skrivnost. Ali je bila za to kriva narava, ki je v svoji surovosti uničila mlada življenja? Ali pa so morda vpletene sile, ki jih človek ne razume? Ena stvar je jasna – Sibirija ni le kraj divje lepote, temveč tudi kraj, kjer lahko človek izgine brez sledu, njegovo usodo pa prekriva neskončna belina snega.
Ok teli zadnji stavki so malo izposojeni:wink::stuck_out_tongue_winking_eye: ampak upam, da ste uživali v branju<333
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Pa pls komentirajte kaj mislite, da se je zgodilo? :japanese_ogre::ghost::alien::smiling_imp::skull:
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O moj bog, to je res grozljivo. Nadnaravni pojavi, mogoče? Res grozljivo. Ampak res lovam ta blog, super je!:heart::heart::heart:
Upam, da ti gre šola v redu (meni se res ne da več hodit tja, pa se je lih začela).
Upam, da ti gre šola v redu (meni se res ne da več hodit tja, pa se je lih začela).
1
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
