*naslov*:ribbon:BALET IN MAMA:ribbon:*naslov*
*pod*1. poglavje-Gospod *pod*

"Nogo višje, Bianca!" se je zadrla trenerka Vera. Nogo sem dala toliko v zrak kolikor sem zmogla. Mišice so me zabolele. Stisnila sem drog in zaprla oči. *i*Samo še pet minut!*i*sem si rekla in nadaljevala. Po celem letu vsakdajih treningov baleta po dve uri in pol, te mišice bolijo prav tako, kot dvigovanje 30-kilogramskih uteži vsak dan tri ure brez prestanka! Tega sploh ne bi počela, če mi mama ne bi težila in grozila s priporom med šolskim letom. Ničesar ne bi smela početi, razen biti doma, v šoli in pri babici. Pa še doma in pri babici bi bilo prav tako kot v šoli-učenje, učenje, domača naloga in nekaj hrane. Moja mama je grozna. Vsak si zdaj misli, da tega za svojo mamo nikoli ne bi rekel, tudi če bi bilo zares. Amak ona sploh ni moja mama! Posvojena sem. Vsak kdo si misli, da biti posvojen pomeni, da te namesto tvojih staršev želi nekdo drug. Da te želi, ker bi te imel rad, ker bi rad, dobro poskrbel zate No, morda, nekje je že tako, a ne pri meni. Moja mama me je posvojila, ker je želela nekoga s katerim lahko služi denar. In čisto vseeno ji je bilo, če sem bila stara že šest let, ko me je posvojila in ne, ko sem bila majhna, saj je želela nekoga, ki 'se je že rokoval z baletom', bruh, in na žalost sem to bila jaz. Nisem želela biti posvojena, ker moje prave mamice, ni mogla zamenjat NOBENA druga. In je tudi ni. Ona je samo ena navadna stara ženska, ki hoče, da jo kličem 'mama'. In moja prava mamica, me nikoli ne bi dala v... no, kakorkoli se že reče, zavetišče za otroke. Oh, ja, sirotišnica. No, ampak me tudi ni dala ona. Ko je umrla v nesreči, ne prometni nesreči, ampak v no, ja, načrtovani nesreči, je umrla. Bila je učiteljica zgodovine vsi so jo imeli radi in nato je nekega dne na njihovo šolo eden od učencev prinesel pištolo in... KONEC. Že deset let je od tega, pa še vedno ne morem verjet*.
"Bina, pridi!" je rekla Chlo, moja najboljša prijateljica. No, tudi edina prijateljica. Ampak, ni pomembno. Ja, ime mi je Bianca, ampak me kliče Bina, jaz pa njo Chlo, čeprav je Chloe. Skupaj hodiva na avtobus in na balet. Nisva pa sošolki, žal.
"Najin bus, Chlo!" sem rekla. Chloe je pospravila telefon v torbo, se mi nasmehnila in stekla na bus. Prislonila sem Urbano na čitalec in zagledala sem rdeč napis *r*Na Urbani je premalo dobroimetja :x:*r* "Šit! Kako tega nisem opazila že prej!" sem rekla in si zaradi kletvice pokrila usta. "Pardon." "Punci, gnečo delata!" je rekel voznik. Chlo ga je grdo pogledala, nato pa mi mehko rekla: "Ni panike, bom jaz." Nato pa vozniku: "Za dva!" In Urbano prislonila na čitalec. Uspešno. Nasmehnila sem se ji. Na naslednji postaji, je zapustila avtobus, jaz pa sem čakala še dve postaji. Ko smo odpeljali s Chlojine postalje, se je zraven mene usedel gospod okoli 50 let. "Živjo, punčka," je rekel in me prijel za stegno. Pomaknila sem se proti oknu. "Se me bojiš? Pa saj sem čisto prijazen," je rekel in me objel okoli vratu. Z drugo roko se je pomikal proti mojem baletnem krilcu. Zakašljala sem. Z rokami sem si zaščitila krilce. Zaslišala sem zvok. "Naslednja postaja-Kino Šiška" "To je najina postaja!" je rekel gospod. "Ehm, ne... jaz imam naslednjo postajo. Nasvidenje," sem rekla prijazno, gospod pa me je le močno stisnil za zapestje in me odvedel iz busa.
--------------------------------------
*Ej, a je VRJET al VERJET?
_________________________________________________________________________

Hehe... Upam, da vam je všeč, komentirajte, če je vredno drugega dela... :hugging:


Lp, LaKi:blowfish::two_hearts: