*b*Sobota, 30. avgust 2025*b*
Veter je pihal naokoli po mestu in deževalo je, da so bile mokre ceste ter vsa bližnja pobočja. Nebo je bilo še kar oblačno, ampak kljub temu je bilo v orzračju še kar toplo.
Vse je bilo pomirjujočr in tiho. Mogoče celo malo preveč tiho. Le tu in tam je po cesti zapeljal kakšen avto in kakšen otrok spregovoril. Tiho sem opazoval ljudi okoli sebe. Ni jih bilo posebej veliko, pa četudi sem samo kakšnih trideset metrov stran od najbolj obiskane trgovine v tem mestu.
Vsi so izgledali nekam žalostno. A vreme res vpliva na človekovo počutje? Najbrž. Izgledali so žalostno, žalostno a svobodno. Jaz pa nisem tako ne izgledal in se ne počutil.
Cerkveni zvonovi so začeli zvoniti, da bi naznanili, da je ura odbila enajst dopoldne. Torej tukaj čakam že najmanj dvajset minut. Saj mi nič ne manjka ampak vseeno. Sedim na leseni klopi pod drevesom, da sem se vsaj malo skril pred dežjem. Niti najmanj me ni zeblo, pa sem oblečen v kratko majico in kratke hlače s sandali na nogah.
Mislim, resno. Tukaj zdaj sedim že kakšne pol ure, mame pa še kar ni! Saj se kar vidi kako neodgovorna je. In potem se čudi zakaj jo je oči pustil!
Prižgal sem telefon in pregledal sporočila. Tudi napisala mi nič ni. Ampak kaj če... Kaj če se ji je kaj zgodilo? To je tudi možno. Res je nimam dokaj rad, ampak upam, da ne.
Mimo mene se je zapeljal črn BMW in parkiral ne daleč stran od mene. Vrata avta so se odprla in ven je stopila moja mama! Dva tedna me ni doma in ona si kupi nov avto! Saj nimam nič proti, a o kakšnem novem avtu mi še omenila ni.
Hitro je pristopila do mene in me objela ter napadla z vprašanji.
"Kako je bilo pri očetu? Saj je bil prijazen do tebe, ne? In kako je kaj Cadel?"
Cadel je moj brat dvojček, ki od ločitve naprej živi pri najinemu očetu.
"Ja, bilo je super! In Cadel je odlično."
Mama se mi samo nasmehne in mi pomigne naj potovalko nesem v pritljažnik.
"Em, mama? Zakaj pa si prišla tako pozno po me? Pribljižno pol ure si zamujala," sem rekel.
"Ohh, oprosti, na cesti so bili zastoji."
Saj ne vem, ali naj ji verjamem ali ne. Samo stal sem tam in prikimal.
"Ali misliva samo stati tukaj na dežju ali kaj? Pridi greva," po trenutku tišine spregovori. Preden sem šel na počitnice k očetu, sva se z mamo zmenila, da bova šla v trgovino z oblačili kjer si lahko kupim nova oblačila za šolo. Problem pa je v tem, da jaz sovražim takšne nakupe.
Ogledoval sem si športne majice, huddije, vse kar je bilo na fantovskem oddelku. Vzel sem enega od črnih huddijev in si ga ogledoval, potem pa me pokliče mama.
"Pridi sem."
Zavzdihnem in grem proti njej. Ona si je ogledovala nekakšne dolge lepe dekliške obleke.
"Kaj praviš na to, mama?" vprašam in ji pokažem huddi.
Mama samo razpre oči, pogleda huddi nato pa še mene, kot bi naredil nekaj narobe.
"Christina, to je za fante. Daj nazaj," mi pojasni "Kaj praviš na to obleko?"
Obleka je bila dolga, malo čez kolena, nežno oranžne barve in zraven je imela še pentljico.
"J-jaz... Meni ni tako všeč. Rajše bi nosil preprosta oblačila," tišje rečem.
Pogledala me je kot, da sem naredil največji greh. In takoj sem vedel kaj misli.
"Mislim, raje bi *i*noslia*i* preprostejša oblačila. Oprosti, jezik me ne uboga."
Rekla mi je naj se oblečem v to obleko, jaz pa sem ji odrnil, da ne želim. A na koncu sem jo vseeno mogel obleči. Ko sem si na lase namestil tisto pentljico sem se pokazal. Mama je rekla, da izgledam čudovito, samo jaz se nisem počutil tako. Pogledal sem se v ogledalo.
*i*Ne, to nisem pravi jaz!*i*