»Ema, Ema, Ema zbudi se!« sestra skače po moji postelji. »Ah, koliko je ura?« ji zaspano odvrnem nazaj. »Ti meni koliko je ura? Prvi december je!« zdaj začne tekati po moji beli preprogi. »Jaa … pusti mi zdaj še pet minut spanja.« moja glava poči nazaj na blazino. Lana zavije z očmi in odcaplja v kopalnico. Odprem oči in skozi okno zagledam bele kepice. Skočim iz postelje in zagledam … sneg! Na prvi december sneg! No, bom iskrena. Vesela sem, da je december! Ampak … letošnjega bomo praznovali brez mame. Pred nekaj meseci je odšla v Ameriko zaradi službe. Tam naj bi bila nekaj let. Pogrešam jo.
Odracam do kopalnice in si umijem zobe, počesam lase, se oblečem v pulover in kavbojke ter si naredim frizuro. Vzamem šolsko torbo in že se kotalim po stopnicah. Spodaj zavoham slasten vonj. Čakaj. Očka je spekel piškote? Čudno … od zmeraj je mama pekla piškote. Pekla je obožanske piškote in noben piškot ni moral zamenjati maminega piškota. Sedem za mizo in si vzamem nekaj piškotov s krožnika. »Izvoli.« mi Lana ponudi kozarec toplega mleka. »Hvala ti.« se ji zahvalim. Kmalu se mizi pridruži še očka. »In?« me prepričujoče gleda. »Kaj?« mu s polnimi usti odgovorim. »Kakšni so moji PRVI piškoti?« vpraša in poudari besedo prvi. »Ja … nimam besed.« mu z nasmeškom odgovorim. Tudi on se nasmehne. »Danes vama priporočam, da gresta na avtobus ob pol osmih. Namreč je na cestah kar veliko zastojev, zaradi snega.« nama očka svetuje. Pogledam uro. To je čez pet minut! »Ja, verjetno res. Pridi Lana, mudi se nama.« naročim sestri. Že se odpravljava. Ko prideva ven zagledava meter snega. Ojoj! »Juhej! Si pripravljena danes na sankanje?« Lana se že želi vreči v sneg, a ji jaz to preprečim. »Am … he, he … bom videla. Pridi.« pohitiva na postajo. Vstopiva na avtobus. Iz torbe vzamem kartico in jo pokažem vozniku. Ta pokima in vsedem se na bližnji sedež. Lana se kot vedno vsede zadaj k svoji najboljši prijateljici Katarini. Vzamem slušalke in si jih vtaknem v uho. Poslušam glasbo dokler se zraven mene ne usede fant mojih let. Pogledam ga. Strmim vanj, kar nekaj časa. Okej, zakaj zdaj gledam vanj? »Oh, oprosti. Je to mesto že zasedeno? Bom šel drugam, če želiš.« se oprošča in vzema svojo torbo. »Ah, ne. Lahko ostaneš. Ni zasedeno.« mu zajecljam nazaj. Nasmehne se mi. Mislim, da sem postala rdeča kot paradižnik. Nenadoma avtobus ustavi, a jaz še kar zijam vanj. »Je to tvoja postaja?« me vpraša. Pokimam mu in grem. Tudi on gre za mano. Je slučajno novi učenec, ali ga jaz nikoli nisem videla, čeprav je bil že v šoli?
Izstopiva iz avtobusa in se sprehodiva do šole. »Res je lepo. Vse je snežno in decembrsko. Kajne?« reče. »Kajne?« me glasneje vpraša. Ojoj. Sem res v drugem svetu zdaj? »A? Aja ja, ja.« mu sramotno odvrnem. »No, sedaj jaz grem. Na žalost imam najprej matematiko. Mimogrede, jaz sem Anže.« mi poda roko. »Ja, tudi jaz. Ema.« si podava roke. »Se vidiva. Ema.« mi pomaha. »Adijo. Anže.« mu pomaham nazaj. Čisto v drugem svetu vstopim v razred. Sedem zraven moje najboljše prijateljice Hane. »Že vem, o čem razmišljaš.« se mi zasmehlja. »O čem?« jo začudeno pogledam. Ja, kar navadite se. Hana mi nekako bere misli. »Ema je zaljubljenaa!« mi zašepeta. »Kaj res? Ha, ha.« se zahihitam. »No, povej mi kakšen je.« mi pove. »No … mislim ima čudovite modre oči, rjave lase, malo pegic, ime mu je Anže. Rad ima sneg in december.« ji ga opišem. »Kaj?! Ti si v Anžeta iz osmega b?« malo glasneje vzklikne. Utišam jo. »ŠŠŠŠŠŠ! Kaj ti ga poznaš?« jo začudeno vprašam. »Ah, kaj jaz … cela šola ga pozna!« mi odvrne. »No … jaz ne.« ji malo nedolžno odgovorim. »Baje je zaljubljen v Patricijo iz devetega …« mi pojasni. Malo se razžalostim. Saj ni v njo, kajne?
-
*i*Hello!*i*
Jup, pisala bom novo zgodbo (končno sem se rešila pisateljske blokade!) in tema bo praznično božično novoletna :D Upam, da vam bo všeč! <3
Glasbenica:snowflake: