Pisalnica
omg, guyssss že zadnji del. no upam da ste uživali v branju :kissing_heart::kissing_heart:
10. del – Konec iskanja
Lana je stala v temi koče, še vedno z dlanmi oklepajočimi fotografijo, kot bi ji dala nekaj, česar ni mogla nikoli vrniti. Adrian je stal pred njo, svetloba izven koče je utripala skozi umazana okna, njegov obraz pa je bil samo temna senca. Ni se premikal, njegov obraz je bil brezizrazen, vendar je v njegovih očeh gorelo nekaj, kar je Lana prepoznala – nekaj, kar je preveč poznala, preveč čutila, da bi se lahko še vedno pretvarjala, da tega ne vidi.
"Zakaj, Adrian?" je vprašala, njen glas je zvenel skoraj otožno. "Zakaj vse to?"
Adrian ni odgovoril takoj. Samo stopil je bliže, njegov pogled pa ni odmaknil od nje. Bila je tam, čisto blizu njega, toda še vedno ga ni mogla povsem razumeti. Vse je bilo napačno, vse je bilo prepleteno, kot zanka, ki se vedno bolj stiska. "To, kar vidiš, Lana," je rekel počasi, "ni zgodba, ki bi jo lahko razumela. Ni zgodba za nekoga, kot si ti." Njegove besede so jo zabolele. Vse se je začelo z ljubeznijo. Začelo se je z zaupanje, s tem, da je verjela, da je v njegovih rokah varna. A zdaj… ni bila prepričana, kaj je. Njegova hladna, izračunana resnica jo je stisnila, ko je spoznala, da so vse stvari, ki so se dogajale v zadnjih tednih, samo koraki, da bi prišla sem, v tem trenutku.
"Claire… Eleanor… vse to…" je začela, vendar so ji besede utonile, ko je videla, kako se Adrianov obraz začne spreminjati. Skrival je nekaj, nekaj globokega.
"Lana," je rekel tiho. "To ni tvoje iskanje. Nikoli ni bilo." Njegov glas je zvenel kot šepet smrti, tisti trenutek, ko ješ resnico, vendar te prepozno stisne v izsiljevanje. Adrian je korak za korakom pristopil k njej, njene roke so se tresle, vendar ni mogla več zbežati. Vedela je, da ga ne more obiti, kot bi želela.
"Kaj misliš, da boš dosegla?" je nadaljeval, ko je njeno roko nežno prijel v svojo. "Misliš, da boš lahko rešila vse te ženske? Misliš, da boš zaustavila vse to?"
Lana je čutila, kako se njen um in srce prepletata v prepirovih mislih. Nič ni bilo enostavno, vse je bilo zmedeno. Preveč ljubezni, preveč skrivnosti. A nekaj v njej je bilo – tisto, kar je morala storiti. Tisto, kar je morala izvedeti, preden bo prepozno. "Ne," je rekel Adrian, kot da bi bral njene misli. "Ne moreš se umakniti. In tudi ne moreš iti."
Pogledal jo je z nečim, kar je bilo kot tiha grožnja, vendar tudi nekaj nepopisnega. Lana je stopila nazaj, vendar se je znašla v kotu. Vsak njen gib je bil zamejen, vsak njen dih je bil pretežak.
"Morda sem bil preveč… nezadržan," je rekel Adrian z obžalovanjem v glasu. "Ampak vse sem naredil, da bi te zaščitil. Vedno sem te hotel obvarovati."
S tem, ko je njeno roko spustil, je počasi zavil okoli nje. Lana je s pogledom sledila vsakemu njegovemu gibu, vendar ni vedela več, kaj je prav in kaj ni. Če je resnično bil morilec… zakaj bi potem bilo vse skupaj tako prepleteno?
Nekaj trenutkov kasneje je Lana spustila fotografijo. Vsi ti obrazi, vse te žrtve, so postali nekaj, kar je bilo izven njenega dojemanja.
"In kaj boš zdaj naredil?" je vprašala s skoraj zadušenim glasom, vendar so bile njene besede že zgolj odmev njene nemoči. Adrian je tiho stopil v temno senco, vendar je njegovo telo še vedno sijalo v strahu in skrivnostnem nasilju. "Kaj boš storila, Lana?" je vprašal, a ni bil vprašanje. To je bila izjema, ki je sledila vsem tistim neizgovorjenim grožnjam. Lana ni vedela, kaj naj stori. Vse njene misli so se skrile v temi. Adrianov obraz se je zatemnil, ko je pogledal v njene oči. V naslednjih nekaj dneh je Lana izginila. Niti ona niti policija niso našli sledi o njenem izginotju. Kot bi se pogoltnila zemlja. Adrian je izginil za nekaj časa, vendar so policisti začeli raziskovati več, ko so našli nepričakovane dokaze o njegovem preteklem življenju, ki so kazali na dejansko povezavo z izginulimi osebami. A vprašanje je bilo vedno prisotno: je bil Adrian tisti, ki je stal za vsemi temnimi skrivnostmi? Ali pa so bile njegove roke v resnici očistene?
V temnem, zapuščenem mestu pa je ostalo še vedno nekaj – tisto neizgovorjeno vprašanje, ki ga nihče ni mogel razkriti, in ta skrivnost je živela naprej, zakopana v najglobljih kotičkih uma.
Konec.
10. del – Konec iskanja
Lana je stala v temi koče, še vedno z dlanmi oklepajočimi fotografijo, kot bi ji dala nekaj, česar ni mogla nikoli vrniti. Adrian je stal pred njo, svetloba izven koče je utripala skozi umazana okna, njegov obraz pa je bil samo temna senca. Ni se premikal, njegov obraz je bil brezizrazen, vendar je v njegovih očeh gorelo nekaj, kar je Lana prepoznala – nekaj, kar je preveč poznala, preveč čutila, da bi se lahko še vedno pretvarjala, da tega ne vidi.
"Zakaj, Adrian?" je vprašala, njen glas je zvenel skoraj otožno. "Zakaj vse to?"
Adrian ni odgovoril takoj. Samo stopil je bliže, njegov pogled pa ni odmaknil od nje. Bila je tam, čisto blizu njega, toda še vedno ga ni mogla povsem razumeti. Vse je bilo napačno, vse je bilo prepleteno, kot zanka, ki se vedno bolj stiska. "To, kar vidiš, Lana," je rekel počasi, "ni zgodba, ki bi jo lahko razumela. Ni zgodba za nekoga, kot si ti." Njegove besede so jo zabolele. Vse se je začelo z ljubeznijo. Začelo se je z zaupanje, s tem, da je verjela, da je v njegovih rokah varna. A zdaj… ni bila prepričana, kaj je. Njegova hladna, izračunana resnica jo je stisnila, ko je spoznala, da so vse stvari, ki so se dogajale v zadnjih tednih, samo koraki, da bi prišla sem, v tem trenutku.
"Claire… Eleanor… vse to…" je začela, vendar so ji besede utonile, ko je videla, kako se Adrianov obraz začne spreminjati. Skrival je nekaj, nekaj globokega.
"Lana," je rekel tiho. "To ni tvoje iskanje. Nikoli ni bilo." Njegov glas je zvenel kot šepet smrti, tisti trenutek, ko ješ resnico, vendar te prepozno stisne v izsiljevanje. Adrian je korak za korakom pristopil k njej, njene roke so se tresle, vendar ni mogla več zbežati. Vedela je, da ga ne more obiti, kot bi želela.
"Kaj misliš, da boš dosegla?" je nadaljeval, ko je njeno roko nežno prijel v svojo. "Misliš, da boš lahko rešila vse te ženske? Misliš, da boš zaustavila vse to?"
Lana je čutila, kako se njen um in srce prepletata v prepirovih mislih. Nič ni bilo enostavno, vse je bilo zmedeno. Preveč ljubezni, preveč skrivnosti. A nekaj v njej je bilo – tisto, kar je morala storiti. Tisto, kar je morala izvedeti, preden bo prepozno. "Ne," je rekel Adrian, kot da bi bral njene misli. "Ne moreš se umakniti. In tudi ne moreš iti."
Pogledal jo je z nečim, kar je bilo kot tiha grožnja, vendar tudi nekaj nepopisnega. Lana je stopila nazaj, vendar se je znašla v kotu. Vsak njen gib je bil zamejen, vsak njen dih je bil pretežak.
"Morda sem bil preveč… nezadržan," je rekel Adrian z obžalovanjem v glasu. "Ampak vse sem naredil, da bi te zaščitil. Vedno sem te hotel obvarovati."
S tem, ko je njeno roko spustil, je počasi zavil okoli nje. Lana je s pogledom sledila vsakemu njegovemu gibu, vendar ni vedela več, kaj je prav in kaj ni. Če je resnično bil morilec… zakaj bi potem bilo vse skupaj tako prepleteno?
Nekaj trenutkov kasneje je Lana spustila fotografijo. Vsi ti obrazi, vse te žrtve, so postali nekaj, kar je bilo izven njenega dojemanja.
"In kaj boš zdaj naredil?" je vprašala s skoraj zadušenim glasom, vendar so bile njene besede že zgolj odmev njene nemoči. Adrian je tiho stopil v temno senco, vendar je njegovo telo še vedno sijalo v strahu in skrivnostnem nasilju. "Kaj boš storila, Lana?" je vprašal, a ni bil vprašanje. To je bila izjema, ki je sledila vsem tistim neizgovorjenim grožnjam. Lana ni vedela, kaj naj stori. Vse njene misli so se skrile v temi. Adrianov obraz se je zatemnil, ko je pogledal v njene oči. V naslednjih nekaj dneh je Lana izginila. Niti ona niti policija niso našli sledi o njenem izginotju. Kot bi se pogoltnila zemlja. Adrian je izginil za nekaj časa, vendar so policisti začeli raziskovati več, ko so našli nepričakovane dokaze o njegovem preteklem življenju, ki so kazali na dejansko povezavo z izginulimi osebami. A vprašanje je bilo vedno prisotno: je bil Adrian tisti, ki je stal za vsemi temnimi skrivnostmi? Ali pa so bile njegove roke v resnici očistene?
V temnem, zapuščenem mestu pa je ostalo še vedno nekaj – tisto neizgovorjeno vprašanje, ki ga nihče ni mogel razkriti, in ta skrivnost je živela naprej, zakopana v najglobljih kotičkih uma.
Konec.
Moj odgovor:
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(51)
Vesela šola me ne zanima.
(81)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(140)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(51)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
uauuuu, to je podrobneje od tbojih pripovedi:grin::grin::grin:, ...