3 more to go:kissing_cat:
upwm da vam bo všeč današnji del:heart_eyes:🥰




7. del – Globoko v temi

Lana je v naslednjih dneh začela čutiti, da je nekaj narobe. Nepojasnjene sledi so se začele kopičiti, Adrianov obnašanje pa je postajalo vse bolj nenavadno. Ničesar ni rekel naravnost, vendar je vedno vedel, kje mora biti, kdaj mora biti in kdo je bil v bližini. To je bilo zanj preveč preprosto. "Spet si tisti, ki veš več, kot poveš," je nekoč rekla, ko sta sedela v kavarni in pogovarjala o tem, kako naj bi našla naslednjo sled. Adrian je zamišljeno gledal skozi okno. "Lana, včasih moraš imeti vse informacije, da lahko postaneš korak pred drugimi."
Nekaj v njegovih besedah jo je spomnilo na prejšnje dni, ko je bil zadržan in nekoliko preveč obvladoval vse okoli sebe. Njegov odgovor je bil vedno zmeden, vendar nikoli neposreden. A vendar je še vedno ostala z njim. Tega večera sta odšla v lokalno arhivsko pisarno. Bilo je pozno, ko sta se usedla za ogromne stole, ki so jih postavili v kotu, obkroženi z goro map in dokumentov, ki so bili zbrani iz različnih primerov izginulih oseb.
"Poglej to," je Adrian rekel in odprl mapo z datumom, ki je segal v obdobje pred letom dni. "Claire." Na hitro je preletel poročila o njenem izginotju, nato pa z očmi zdrsnil čez stran z imenom druge ženske, ki je izginila nekaj tednov pred njo. Lana je opazila, da se je Adrianov izraz rahlo spremenil. Je imel skrivnosti, ki jih ni želel deliti? "Adrian," je začela, ko je občutila nekaj čudnega v zraku. "Zakaj si tako zaskrbljen? Zdi se, kot da poznaš te ljudi."
Adrian je dvignil pogled in se ji nasmehnil, vendar je bilo v njegovem nasmehu nekaj napetosti. "To je samo slučajnost, Lana."
Njegove oči so se spet zazrle v papirje, vendar je bila Lana prepričana, da nekaj skriva. Niti ni gledal v prave stvari. Ko je nekaj premetaval z roko, je nekaj padlo na tla – bila je stara fotografija z imenima, ki jih je prepoznala. Lana je previdno pobrala fotografijo. Na njej je bila podoba Claire skupaj z žensko, ki jo je videla že prej na mapi – in ona je bila v nekem trenutnem stiku z Adrianom pred letom dni.
"Adrian," je izgovorila ime. "To je ista ženska, kajne?"


Adrian je pomolčal, preden je pogledal na stran. "To ni pomembno."
Njegov odgovor je bil preveč hiter. Lana je začutila, da nekaj ni v redu. Zakaj mu je bilo tako težko priznati, da pozna ljudi, ki so izginili?
Ko sta zapuščala arhivsko pisarno, so se ulice mestnega jedra zdele še temnejše, bolj zapuščene. Luna je svetila slabo, in Lana se je obrnila proti Adrianu.
"Kaj točno skrivaš?"
Adrian se je ustavil, njegov obraz je bil samo še večji obris v temi. Njegove oči so bile skoraj neprepoznavne. "Skrbim za tebe, Lana. Včasih moraš tvegati, da najdeš resnico. Ampak ti ne želiš vedeti vsega."
"Kaj to pomeni?" je vprašala, ko so njene roke zašle v žepe. Adrian se je približal, njegov glas je bil nizek in tih. "Vse to počnem, da bi te zaščitil. A če se ne umakneš, boš morala izbrati stran. In ne vem, če si pripravljena na to."
Njegov dih ji je segel do vratu, Lana pa je začutila, da je skoraj povsem prevzela njegovo intenzivnost. Niti ni bila prepričana, kaj točno je želela izbrati.
Lana je globoko vdihnila. "Povej mi, Adrian. Povej mi, kaj se dogaja."
Adrian je nekaj časa molčal, nato pa se je nasmehnil. "Morda ti bom povedal, ko boš pripravljena." V tem trenutku je Lana vedela, da so meje med ljubeznijo, strahom in zvestobo začele izgubljati svojo ostrino. Adrian je imel moč nad njo, vendar pa ni bilo več preprosto vedeti, ali je to ljubezen ali le zelo nevarno.