To je zapisala odrasla gospa:
Bučen duh
Ko mi je bilo 13, morda 14 let, smo se preselili v predmestno vrstno hišo. Prejšnja najemnica nam je povedala, da je v hiši umrl njen mož, ni pa postregla s podrobnostmi. Neke noči, ko sem ugasnila luč in hotela zaspati, sem nenadoma zaslišala šelesteč šum in nato tresk, ki mej vrgel na noge. Skočila sem pokonci in prižgala luč. Vsi v hiši so slišali ropot in krenili na hodnik, da bi preverili, ali je z mano vse v redu.

Ko sem pogledala po sobi, da bi ugotovila, odkod je izviral hrup, sem oči ustavila na šatulji za nakit. Šatulja je imela dvoje predalčkov, zaprtih z vezalko. Predalčka sta bila odpeta in odprta. Pograbila sem šatuljo in jo hitro vrgla v omaro, odkoder je nisem nikoli več izvlekla.

V hiši še vedno slišim glasove. Neko noč sem gledala komedijo po televiziji in nenadoma sem zaslišala moški smeh. Kot bi nekdo sedel poleg mene in se mi krohotal v uho. Še danes se jasno spomnim tega smeha. Ni prišel s televizijskega zvočnika.