2. POGLAVJE
IZGUBLJENI SVET ZMAJEV

Iz omame sem se zbudil nekje sredi portala. Siva dlaka (z iskrami) mi je stala čisto pokonci. Čudno je bilo, da sem s kremplji bil še vedno pritrjen na Adalino. Sovražim vožnje z avtom. Ko me je enkrat kmetica peljala k veterinarju sem v avtu bruhal. A vožnja z Adalina prevozom je bila drugačna. Bila je poživljajoča, kakor sladoled na cesti. Ne sprašujte me zakaj imam rad odvržen sladoled. Na tleh je veliko čokoladnega, ker psi čokolado sovražijo (prevajam: »Strup, strup, mrtev sem!«). In še sladek je! Kako to vem? Verjetno sem malo poseben maček, ki okuša sladko. Takrat sem zagledal polno temo. Bila je…temna. Celo jaz (mačka, ki vidi v temi) nisem videl čisto nič. A verjetno je Adalina videla nekaj pred seboj. Izgledala je zelo samozavestno. Zletela sva v temo. Ni bilo tako kot sem mislil. Povsod so bile luči…ampak ne zvezde. Letele so iz enega mesta na drugo. Šele čez nekaj trenutkov sem ugotovil, da so to luči. »Tudi mali zmajčki imajo delo. Nekateri dobijo svetilke z začaranim belim ognjem. To sem delala tudi jaz,« je Adalina povedala kot, da bi mi brala misli. »Zakaj pa delajo to?« sem vprašal. Adalina pa je še preden sem vprašal do konca odgovorila: »Ker je v zadnjih stotih letih izginilo veliko zmajev. Velikokrat najdemo le mrtve, a če se nam nasmehne sreča jih najdemo žive, vendar izredno poškodovane.« Takrat sem začel misliti na slabe strani te odobritve. Kaj če umrem? V enem trenutku sem že hotel domov. A na to sem se spomnil, da nimam doma. Sem le premajhen ulični mucek. »Ne skrbi! Vse bo dobro!« je Adalina povedala tiho, kot miška. Pred seboj pa sem zagledal ogromno palačo. Bila je lepa a strah vzbujajoča. Svetila je v modrem soju kljub temu, da je bila čisto črna. Adalina je pospravila krila in s hitrostjo 400 kilometrov na uro poletela proti vhodu. Zaprl sem oči. Takrat pa sem ponesreči Adalino izpustil. Zadnji trenutek sem prijel njen rep. Slišal sem samo še velik TRESK. Takrat je neznani glas zarjovel: »Adalina! Ali se nisva že velikokrat zmenili, da potrkaj preden vstopiš!?« Zagledal sem rdečo zmajevko. Na njenih krilih pa so bili…rubini? »Ja Edna. Oprosti!« se je s malo obžalovanja opravičevala Adalina. Edna me je pogledala, kot bi se hotela spomniti kdaj je videla kaj takega.»Koga si pripeljala s seboj?« »To je Burek!« »Pozdravljen Burek! Jaz sem Edna, rubinasta zmajevka. In sem nadomestna kraljica zmajev.« V uho mi je šla beseda nadomestna. »Zakaj nadomestna?« sem vprašal. Odgovorila je z veliko jeze, kot bi to besedo sovražila: »Ker moje sestre Malinde, diamantne zmajevke ni več!« »Ni res! Našli jo bomo!« Adalina je bila res jezna. Verjetno Edne ni marala. Šele takrat sem se razgledal po palači. Bila je velika in prostorna. Stal sem pred zelo dolgim hodnikom. Na koncu hodnika je stalo pet prestolov. Tisti na sredini je bil največji. Okrašen je bil z rubini. A ker imam dober vid sem vedel, da je nekaj narobe. Izgledalo je kot, da so rubini na hitro pritrjeni. Poleg so bili še rdeč, moder, vijoličen in zelen. Povsod so slike oznanjale, da je Edna kraljica. Moj oseben ogled pa je seveda prekinila Edna: »Adalina. Do črnega praznika ne smeš nikamor več! Preveč je nevarno za mlade zmaje kot si ti!« Nato se je obrnila in šla. Adalini se je iz nosnic valil dim. Bila je res zelo jezna. »Greva!« je oznanila in kraljici obrnila hrbet. O Edni in njeni sestri Malindi nisem mislil govoriti vse do jutra. Adalina je odkorakala, do sobe kjer je na vratih z zlatimi črkami pisalo Adalina. Ampak, ko sva vstopila sem ugotovil, da to ni soba. Bil je balkon. Nad nama je stala steklena kupola, ki je razkrivala čudovite zvezde. Zmajevka se je ulegla na trda kamnita tla, ter vanje bruhala ogenj. Še dobro, da so bila iz kamna. Takrat je začela jokati. A solze so bile iz lave. V obupu je zahlipala: »Grozna je!« Zvil sem se v kepo in poskušal zadremati. A nisem mogel. Adalina je bila tudi budna. Da bi dvignil razpoloženje sem vprašal: »Bi mi razkazala grad?« »Dobro,« je zahlipala. Vstala sva in začela hoditi po grajskih hodnikih. Ni jih moglo biti konec. Med ogledom sem Edno vedno bolj sovražil. Bila je zelo pohlepna. Imela je celo sobo okrasnih krempljev iz zlata. In ko sva prišla do Ednine sobe mi je bilo dovolj. Adalinina soba je bila majhna za enega zmaja, Ednina pa z dvajset odraslih zmajev. Uboga Adalina!