Iz omame sem se zbudil nekje sredi portala. Dlaka (z iskrami) mi je stala čisto pokonci. Čudno je bilo, da sem s kremplji bil še vedno pritrjen na Adalino. Sovražim vožnje z avtom. Ko me je enkrat kmetica peljala k veterinarju sem v avtu bruhal. A vožnja z Adalina prevozom je bila drugačna. Bila je poživljajoča, kakor sladoled na cesti. Ne sprašujte me zakaj imam rad odvržen sladoled. Na tleh je veliko čokoladnega, ker psi čokolado sovražijo (prevajam: »Strup, strup, mrtev sem!«). In še sladek je! Kako to vem? Verjetno sem malo poseben maček, ki okuša sladko. Takrat sem zagledal polno temo. Bila je…temna. Celo jaz (mačka, ki vidi v temi) nisem videl čisto nič. A verjetno je Adalina videla nekaj pred seboj. Izgledala je zelo samozavestno. Zletela sva v temo. Ni bilo tako kot sem mislil. Povsod so bile luči…ampak ne zvezde. Letele so iz enega mesta na drugo. Šele čez nekaj trenutkov sem ugotovil, da so to luči. »Tudi mali zmajčki imajo delo. Nekateri dobijo svetilke z začaranim belim ognjem. To sem delala tudi jaz,« je Adalina povedala kot, da bi mi brala misli. »Zakaj pa delajo to?« sem vprašal. Adalina pa je še preden sem vprašal do konca odgovorila: »Ker je v zadnjih stotih letih izginilo veliko zmajev. Velikokrat najdemo le mrtve, a če se nam nasmehne sreča jih najdemo žive, vendar izredno poškodovane.« Takrat sem začel misliti na slabe strani te odobritve. Kaj če umrem? V enem trenutku sem že hotel domov. A na to sem se spomnil, da nimam doma. Sem le premajhen ulični mucek. »Ne skrbi! Vse bo dobro!« je Adalina povedala tiho, kot miška. Pred seboj pa sem zagledal ogromno palačo. Bila je lepa a strah vzbujajoča. Svetila je v modrem soju kljub temu, da je bila čisto črna. Adalina je pospravila krila in s hitrostjo 400 kilometrov na uro poletela proti vhodu.Zaprl sem oči. Takrat pa sem ponesreči Adalino izpustil. Zadnji trenutek sem prijel njen rep. Slišal sem samo še velik TRESK.