Zdaj se vkrcajo na letalo, kjer je zelo malo prostora. S sošolci se umaknemo in gledamo. Letalo se vžge in počasi začne leteti. Vse višje in višje. Gledamo in mu sledimo z očmi, dokler se ne skrije za goro. Sedemo na travo in čakamo, da bomo zaslišali Tatjanino kričanje. Tole moram nujno posneti. Vidim da so tudi sošolci že vzeli telefone iz žepov. Grem stavit da bi dobil kar nekaj všečkov, če bi učenci videli kako njihova učiteljica leti. Dal bi pot #Učiteljanaletalo in #skokspadalom pa #adrenalinskaučiteljica in #Siupa? Dobri, a ne?
Nenadoma se je letalo spet prikazalo izza gore. Letelo je na mestu, kar pomeni da bodo zdaj skočili. Dobil sem potne roke, pa sploh nisem bil na letalu. Letalo je bilo preveč oddaljeno da bi videl, če so že pripravljeni na skok. Videl sem Jureta ki je snemal letalo. No, natančno, snemal je samega sebe, kako komentira. Takole je bilo slišati; na nš zadni šolski dan, smo pelal učitlco pa učitla na skok s padala, to je noro, vse sem porihtu, upam da nebo kr neki, paste zdele bo skočla, ooo, glejte,…In tako naprej. Ne moremo videt če pa snemaš v tvoj obraz. Kaj pa če bi snemal padalo? To je tako kot da bi na smučarskih skokih, namesto tekmovalcev, snemal pijane slovenske navijače, ki se derejo ooo,pa,pa!
Zdaj se je videla neka črna gmota na nebu, nad njo pa neko malo padalo, verjetno še ni pravo. Potem sta skočila še 'kolega' in razrednik. Me prav zanima, koliko korajže ima v hlačah tale Primož.
Ko so bili že kar blizu, jih je nekaj cuknilo in dvignilo se je padalo - rumeno pri učiteljici in zeleno pri učitelju – bolj počasi so jadrali o nebu. Zdaj se je že slišalo vreščanje. Čisto blizu pri nas, so stegnili noge ter se zdričali po travi. Zaploskali smo jim. Vsi smo se smejali in pogovarjali. Vrnili smo opremo gospodu in šli k avtobusu.
Na mikrofonu sta imela učitelja govor. Pa daj no, to smo počeli v vrtcu, ko so na koncu tabora učitelji nekaj čebljali po mikrofonu. Tatjana se je nekaj cmerila pa take otročarije. Bedarije, bi rekel moj oče na Primorskem.
Nisem je več poslušal. Želodec se mi je že obračal od lakote. Če ne dobim hrane se bom kmalu po tleh zložil. Tistega sendviča nisem pojedel, kdo pa bi? Tako se mi je zaluštalo po maminih budleh, naših cmokih z kislo smetano in osvirki. Še mineštro bi zmazal, če tudi ima za dva prsta velike kolobarje pora in ogromno drugih zelenjav.
Končno smo prispeli do šole. To je bil konec. Zdaj smo se poslovili z učitelji. Zdaj jih nikoli več ne bomo videli. Ja, škoda. Pa saj niso tako švoh. Včasih so prav fesjt.
Malo smo se pocmokali po ličkih in se stisnili drug k drugemu, si izrekli zadnje lepe misli, ter odšli vsak svojo pot.
Tekel sem do doma, da bi bil čimprej doma.
Zaradi največje sreče ki sem jo kadarkoli imel, je mami prav danes pripravila Budle. Sline so se mi zacedile in takoj sem do konca polizal krožnik.

:speaking_head:Živjo! po dolgem času spet nov del. Se opravičujem ker ga tako dolgo ni bilo, ampak se mi je malo ustavilo, in v tej blokadici sem dobila idejo za drugo zgodbo, ki si jo lahko pogledate tukaj - https://www.pil.si/pisalnica/objava/dedinja-srebrnih-solz-prolog. Poskušala bom objavljati pogosteje:grin:. Obe zgodbi pa si lahko preberete tudi na Wattpadu pod imenom Moon_Folf. :blush::ok_hand:
P.S.: Na Wattpad, bo za zgodbe velikokrat 'Voyo':wink: (Dedinja Srebrnih Solz ima tam naprimer že štiri dele:innocent:)

:sun_with_face:Lepo se mejte, pa velik se smejte:sun_with_face:
XoXo:kiss:,
W.