Včasih se sprašujem težka vprašanja. Ne dajo mi miru. Celo noč razmišljam o tem in ne morem zaspat. Kaj bi se zgodilo? Kaj bi naredil? Skušam se ne ubadati s tem, pa ne gre.
Prejšnjo noč, sem imel točno na vprašanje 'Kaj bi naredil če bi v hladilniku čepel pingvin v gatah?' Nisem se mogel odločiti kaj bi. Potem čez nekaj ur, ekstra delovanja možganov – kar mimogrede ni v navadi, zato me je bolela glava – sem se odločil.
Najbrž bi bilo fino imeti prijatelja, ki bi bil eden in edini pingvin. Ampak po mojih razmišljanjih, sem ugotovil, da bi mu sigurno naprej potegnil gate dol in ga slikal. Ampak potem pa verjetno nebi hotel biti moj prijatelj. Kaj zdaj? Prijatelj ali slika pingvina v gatah?
Kaj sploh razmišljam! Seveda bom izbral tisto pravo. Najpomembnejše je prijateljstvo, kajne? No, jaz izberem kar sliko.
Če bi videli sliko pingvina v gatah, bi jo všečkali? Ja, kajne? Torej se splača.
Odšel sem v kuhinjo, kjer se je že dišalo nekaj, česar še nisem nikoli vonjal. S hopsanjem – danes sem bil res dobre volje, ker sem pričakoval pingvina v hladilniku – sem šel do mami. Vonjalo se je kot da se ji nekaj spet smodi.
»Kaj bo za kosilo?« Vprašam. Mami me ne pogleda, vendar še naprej nekaj seklja, reže, cvre, kuha in peče.
»Take riževe testenine in omaka,«
»Kaj je v omaki?« 15 let imam, še vedno sem izbirčen.
»Zelenjava in bel mesek,« Zakaj mami še kar govori piščančjemu mesu bel mesek?
»Kitajsko kuhinjo imamo danes,« Reče in si oblizne prst. Namrščim se. Kitajska? Ne vem. Vse kar vem je kako se stranišče reče po kitajsko. Vas zanima? Tučičipakaki. Pa seveda vem še to, da made in china niso kaj prida izdelki…
Pogledal skozi pult, do steklenih vrat. Polona se igra na trampolinu. Kot žoga skaše gor in dol, ter se kdaj pa kdaj zvrne na tla, naredi preval, dva, in spet skače.
Prav sebe se videl. Takšen sem bil kot majhen. Potem pa sem padel dol, in si zlomil nogo. Že dolgo nazaj. Zagnal sem sireno in začel tuliti. Mami me je peljala v bolnišnico. Dobra stvar je bila, da tri tedne nisem bil v šoli. Dobra pa, da so mi stregli kot kralj. Aja, no, slabe očitno sploh ni. En, dva, tri in že me je nehalo boleti, ko so mi namestili mavec – na katerega so se mi vsi hoteli podpisati.
Tehnično gledano je to moj trampolin, ki sem ga dobil pred desetimi leti za rojstni dan. Bilo je 8. Junija. Dedi mi ga je kupil. Ne vem zakaj, ampak tistega dne, se spominjam, kot bi bil včeraj. Mogoče zato ker je dedi trampolin pripeljal z motorjem.
Nekako sem bil obseden s tem, da je bil moj. Poleti sem imel razne akcije. Ko Polone še ni bilo, sem Juliji vedno računal, za skakanje. 1 euro za deset minut, s tem da si si lahko kupil glasbeno željo, sok, ali igranje z mano. Tisto poletje sem kar dosti zaslužil.
Vonj me premami iz razmišljanja.
Šele zdaj opazim Julijo. Sedi na stolu in nekaj kraca z kulijem. Okrog nje je na stotine učbenikov.
»Zakaj imaš toliko učbenikov?« Rečem in povzdignem obrvi.
»Ker so to štiri leta matematike,« Ni me pogledala, le pisala je naprej. Namrščim se.
»Lepo,« Ne vem, kaj bi drugega rekel. Že pet tednov odkar se uči, ne najdem več besed, s katerimi bi ji odgovarjal.
*
Mami nas pokliče k mizi. Moram reči da tiste riževe testenine sploh ne zgledajo tako slabo. Z vilico vzamem par belih lovk in jih dam v usta. Pravzaprav nimajo okusa. Z omako bo v redu.
Pogledam ponev. Rjava omaka, notri vidim 'bel mesek' in polno zelenjave. Z zajemalko skušam ne vzeti zelenjave, vendar nekaj jih pride na zajemalko. Jih bom pač pustil.
»Daj, če misliš jesti omako, jo pojej z zelenjavo, če ne pa nehaj bit izbirčen,« Dvigne nos Julija. Namrščim se.
»Pusti nas vsaj pri kosilu, lepo te prosim,« Zavijem z očmi, ona pa mi vrne z zmazkom na obrazu.
»Lahko nekaj povem?« Pogledam mami.
»Ja,« Skomigne.
»Odločil sem se, da obiščem atija,«
~~~
Tako, bralke in bralci :)
Po dooolgem času nov del <3
Upam da ste v njem uživali!

Wonder Woman :)