ok ok ok ok ok pošiljam še en del in ful sem vesela za ta support k ga dobivam! Thanks a lot
Chloe

A ni preteklo dolgo ko sem zaslišala avto ki se parkira na dovozu. Tako je škripal da sem vedela kateri avto je bil to. To je bil Janin avto! Stekla sem ven še v izposojeni pižami, gospa Anamarija pa za mano. Jana je bila presrečna da me je videla in me takoj objela.
»Kje ste bili vsi skupaj?« sem vprašala.
»Dedija je kap.« bila sem šokirana.
»KAJ?!«
»Ja zato pa smo bili celo noč v bolnici. Kje si pa bila ti? In zakaj se nisi javljala na telefon?«
»Najprej sem bila pri Andreju in telefon mi je padel v školjko. Saj sem vas vse skupaj klicala pa se ni nihče javil.«
»Klicala si ko je ravno doktor prišel in hotel razglasiti kaj bo z dedijem. Neprestano smo te iskali po tem ko smo izvedeli da je dedi trenutno stabilen in da ne moremo kakorkoli pomagati. Takrat sem se jaz najprej spomnila da grem do Andreja, on mi je povedal da si pri Anamariji. Rekla sem mu naj te ne kliče, da če slučajno spiš da te ne zbudi.« seveda sem vse razumela a bila sem žalostna saj je dedija kap jaz pa nisem bila ob njem. Medtem ko je bil dedi v bolnici sem se jaz pogovarjala z fantom, spraševala sem se kaj bi naredila če bi umrl in ne bi bila z njim ob zadnjih trenutkih življenja? To me je streznilo, nisem vedela kaj naj naredim. Naj se predčasno poslovim od mojega vira dekoncentracije ali kaj?
»Ati, mami in Benjamin bodo ostali z dedijem ostali pa se bodo vrnili čez par ur. Ela smo odpeljali k njenim prijateljicam in tam bo ostala par dni.« je rekla. Seveda me je bilo strah kaj bodo rekli in ali bodo jezni name ali ne. Imela sem eno šibko točko ki pa je bila: slabo sprejemam tuja mnenja in sem na to 'alergična'. Moji so prišli dobro uro kasneje in pripravila sem jim zajtrk. Naredila sem palačinke pripravila marmelade in nutelo. Kot sem pričakovala so posebno jezo izkazovali Nik, Ana, Liam, Viliam in Olivia. Gledali so me z ubijalskimi pogledi in zdelo se mi je da me sovražijo, vedela sem da sem storila grozno napako. Ko so vsi pojedli smo se vsi počutili zaspano saj nihče od nas ni spal niti pol ure v celi noči in odpravili smo se do svojih sob. Jaz sem morala na tretje nadstropje. Po poti sem srečala Nika. Gledal me je še z večjim sovraštvom kot prej. Imela sem ga dovolj.
»Nehaj me tako gledati! Nisem jaz kriva! Kako bi lahko vedela kaj se bo zgodilo? Dovolj se že sama živciram! Dovolj te imam!«
»Kar deri se sedaj name! Kot da sem jaz česa kriv! Ti nisi bila ob dediju ko je umiral! Nisi bila zraven mami ki jo je zaradi tebe samo še bolj skrbelo zaradi vsega! Vsega si ti kriva in ne spravljaj se name ali kogarkoli drugega zaradi svojih napak! Si se raje poljubljala s svojim fantom kajne?«
»Tako ali tako bom prekinila z njim! In nehaj ga zmerjati pred mano! Zakaj si tako krut do mene?«
»Jaz, da sem krut do tebe? Lepo prosim malo pomisli na druge! Kaj bi se zgodilo če bi dedi umrl? Kaj bi se zgodilo z našo družino če bi se ti karkoli zgodilo medtem ko nas ni bilo? Po mojem nihče nebi prenesel dveh izgub v tednu! Prej bi se še kdo frdamal! Madona te imam dovolj! Izgini v svojo sobo! IZGINI IZPRED MOJIH OČI!« se je tako močno zadrl name da sta Viliam in Olivia pritekla iz sobe. Viliam je stekel in prijel Nika preden bi mi kaj naredil in ga odpeljal v sobo. Olivia je mene zgrabila za roko in me odvlekla v mojo sobo.
»Tudi jaz nisem bila vesela ko te ni bilo. V bistvu se mi je zdelo kot da si pustila celo družno na cedilu a Nik je bil prepričan da se ti je kaj zgodilo in ne smem ti povedati od koga sem izvedela a se je jokal ker te ni bilo. Mislil je da te je kdo ugrabil! Rekel je da če se ti je karkoli zgodilo da priseže da si bo nekaj storil. Zato nehaj misliti samo na svojo rit!« odšla je iz moje sobe in zaloputnila z vrati tako močno da mi je padla slika z police in se razbila. Bila je slika mene in moje družine. Stopila sem do slike in začela z solzami v očeh pobirati delce stekal ki so se raztreščili po tleh. Nisem videla kaj sem delala in se močno porezala z enim delom stekla. Praska je bila dolga približno štiri centimetre in potekala je poševno od mojega kazalca pa vse do konca desne dlani. Velik del stekla je bil še vedno zapičen v mojo roko. Nisem si ga upala dati ven. Začela sem jokati, jokala sem in jokala. Delno zaradi tega ker nisem bila zraven dedija ko je bil na pol poti do smrti, delno zaradi tega ker sem pustila na cedilu svojo družino ob hudih časih, delno zaradi tega ker sem morala prekiniti s svojo boljšo polovico sebe in večinoma zaradi gromozanskega stekla v moji roki iz katere se je do sedaj že cedilo krvi.