8. Poglavje

Nisem vedela kje naj začnem. Najbrž jim bom morala najprej pojasniti zakaj sem sploh odšla. Ampak kako naj to storim?
" No vse skupaj je zelo dolga zgodba, upam da imate čas, drugače vam ne bo kaj dosti jasno" sem rekla ter jih pogledala. Kako so bili čedni- fantje mislim.
" Mislim, da ga imamo na pretek" je dejal fant skoraj že moški, ki ga še nisem poznala, imel pa je moč da predmetu odkrije preteklost. Zanimiva reč. Sem si rekla, potem pa začela.
" Začela bom s tem kdo sem jaz. Ime mi je Rose Benedict. Ja prav ste slišali, moja starša sta umrla pred desetimi leti in morala sem oditi v rejniško družino. Pred nekaj dnevi sem praznovala svoj 17. rojstni dan. Takrat sta mi starša zapustila skrivnost, ki sem jo razkrila na svoj rojstni dan. V pismu sta mi razkrila nekaj za kar sem tu. Namreč napisala sta mi, da moram poiskati svoje sorodnike in to naj bi bili. Gospod Benedict je to res, smo res v sorodu?" S kančkom dvoma sem ga vprašala. Po nekaj trenutkih je rekel.

" Draga moja, seveda da je res, moja sestra in Karlin brat sta bila tvoja starša." Je pojasnil.
"To torej pomeni, da... da sem jaz vaša nečakinja?"
" Tako je in s Saulom sva tako vesela, da sva te končno spoznala. Žal nama je za tvoja starša. Veva kaj se jima je zgodilo, saj me je Daniel kontaktiral preden je umrl." je dejala Gospa Benedict.

" Hej mi smo tudi v tem prostoru...prihranite nam ta del ugotoviti moramo, kaj se je potem zgodilo. Saj ne pravim, da nismo presenečeni, ampak že brez Willa lahko ugotovim, da nekaj ni ravno v redu." Pravi Zed.

" V redu, v redu razumem, v pismu sta mi napisala naj vas poskusim poiskati in sem odšla. Iz Anglije sem morala oditi v Ameriko. Pristala sem v Las Vegasu in tam se je začelo."

Vzeti sem si morala malo predaha, kajti te dogodki so bili zame naravnost grozni. Malo je manjkalo pa bi se spet vsa razsula... " Hodila sem po mestu, ko me je neki moški začel zasledovati. Skoraj bi mu ubežala, pa mi ni uspelo. Z nečim me je moral omamiti, saj se moje telo ni moglo pravilno odzvati. Zbudila sem se v kombiju kjer sem bila zvezana. Vmes smo morali zamenjati avtomobil. Bolje rečeno limuzino. Ugrabitelja sta bila dva, dokaj uspešna v svojem poslu bi rekla. Z limuzino smo se odpeljali do zasebnega letališča in od tam v Kolorado. Tam se mi je pojavila možnost za napad. Ker sem kovček izgubila, sem se skrivala po temnih ulicah, dokler mi ni preostalo drugega, kot da zbežim. Takrat sem naletela na to hišo in samo upala sem, da bo kdo doma. " s tem sem končala svojo pripoved, dopolnila pa sta jo še Zed in Sky
" Morali bi videti, kakšna je prišla vsa je bila potolčena, skoraj bi omedlela, čeprav na koncu je res."
Xav, ki je bil zdravilec je potrdil njuno zgodbo in dodal " Ampak moraš pa biti trmasto dekle, da si prišla do sem. Fant kakšne poškodbe si imela. Veliko dela si mi dala za narediti, a na koncu se je vse srečno končalo." S kančkom ironije je povedal zadnji stavek.
Ostali so samo gledali, zmajevali z glavo in se čudili.
" No toliko o tem kakšen je bil naš pozdrav. Zelo nam je žal, da se ti je to zgodilo. Sami bomo mogli še na podrobneje raziskati tole Yves ti pa mi takoj popravi varnostni sistem. " je strogo zabičal Saul Yvesu, ki je imel sicer moč ognja. " A oče preveril sem, nič ni pokvarjeno, niti najmanjšega alarma nisem dobil in zagotavljam, da je bilo predtem vse enako. Zdi se mi, kot da bi bila duh da si se prebila čez." je razložil, on je bil torej pametna glavica v tej družini zanimivo.
" Ko smo že pri tem, mogoče je imel moj dar kaj pri tem ampak, ko sem se pojavila na vašem dvorišču so me najprej doleteli čudni občutki, sklepam da je bila to vaša varnostna mreža, no zdelo se mi je namreč, kot da bi del tega varnostnega ščita vsrkala vase. Mislite, da se to lahko naredi?" Hotela sem biti odkrita z njimi, niso me ogrožali, konec koncev pa so moja družina.
" Ne vem. Teoretično se zdi možno, ampak v praksi ne vem. Morala bi imeti res ogromne ščite, da bi se prebila skozenj." Yves je bil očitno najinteligentnejši tu. Kul. Takšni so v našem svetu gotovo dobrodošli.