Pisalnica
3.
Ark stopi do mene in mi z rokami objame obraz. Smehlja se in tudi jaz se. Ležim na tleh, on pa zraven mene. Skloni se k meni in mi tiho reče v uho: "Tako lepa si, ko voziš." Za trenutek neham dihati. Čutim njegovo sapo na licu, njegovo toploto. Je to res rekel on? Ark Emmberd? Mar sanjam? Nato ustnice pritisne ob moje...
"Saige! Si v redu?" zaslišim Arkov glas, ki me povleče nazaj v realnost. "Ark..." šepnem in šele takrat ugotovim, da nemorem vstati. "Boli..." rečem še tišje kot prej. Dotaknem se rame in v umazani jakni zagledam luknjo. "Videl sem, kako nisi speljala ovinka in zapeljala s ceste. Stekel sem do tebe in nisi se oglasila. Ko sem našel tebe in motor nisem mogel verjeti..." pokazal je na mojo ramo. "Saige, mislil sem, da si umrla!" V glavi spet zaslišim strele. Primem se zanjo in boli me. "Ark... Streljajo," rečem, on pa me le poboža po roki. "Ne, ne. Le spominjaš se. Kmalu bo bolje," me pomiri.
Bila sem ustreljena. Name so streljali iz polja ob cesti. In to ob polnoči. Ironično.
"To pomeni, da me nisi poljubil?" ga vprašam. Začudeno me pogleda. "Nisi ležal zraven mene in mi šepetal v uho?" sem še bolj zmedena. "Saige, kaj?" dvigne obrv. "Pozabi."
"Ark, kaj se je zgodilo z mano po tem, ko sem speljala s ceste?" spremenim temo pogovora.
"Bila si v komi. Vse do sedaj te nisem mogel zbuditi," pove. Ozrem se po prostoru in takoj najdem staro uro, ki sem jo videla že neštetokrat, kar mi pove, da ležim v garaži. 10:26. Uh, dolgo sem sanjala o poljubu.
Ark mi kmalu po tem oskrbi rano, ki so mi jo zadali streli. Ni zelo globoka, kar pomeni, da napadalci niso streljali od blizu. Še kar ne vem, zakaj ravno name. Zaradi prevožene rdeče luči na semaforju? To se mi zdi sicer malce prismojeno, ampak obstaja tudi ta možnost.
"Danes še ne boš mogla voziti," mi reče. "Ampak peljal te bom na pico, ker si preživela. Sicer bi morala plačati ti, ampak poškodbe štejejo in si na nek način prva prišla do cilja, čeprav ne do določenega." Podarim mu topel nasmeh. "V gostilno Never, prosim," rečem po damsko in oba se zasmejeva.
***
Hej!
Tretji del je zunaj! Hvala za vse spodbudne komentarje! :heart: To mi veliko pomeni! Upam, da vam bo všeč!
Lexi
Ark stopi do mene in mi z rokami objame obraz. Smehlja se in tudi jaz se. Ležim na tleh, on pa zraven mene. Skloni se k meni in mi tiho reče v uho: "Tako lepa si, ko voziš." Za trenutek neham dihati. Čutim njegovo sapo na licu, njegovo toploto. Je to res rekel on? Ark Emmberd? Mar sanjam? Nato ustnice pritisne ob moje...
"Saige! Si v redu?" zaslišim Arkov glas, ki me povleče nazaj v realnost. "Ark..." šepnem in šele takrat ugotovim, da nemorem vstati. "Boli..." rečem še tišje kot prej. Dotaknem se rame in v umazani jakni zagledam luknjo. "Videl sem, kako nisi speljala ovinka in zapeljala s ceste. Stekel sem do tebe in nisi se oglasila. Ko sem našel tebe in motor nisem mogel verjeti..." pokazal je na mojo ramo. "Saige, mislil sem, da si umrla!" V glavi spet zaslišim strele. Primem se zanjo in boli me. "Ark... Streljajo," rečem, on pa me le poboža po roki. "Ne, ne. Le spominjaš se. Kmalu bo bolje," me pomiri.
Bila sem ustreljena. Name so streljali iz polja ob cesti. In to ob polnoči. Ironično.
"To pomeni, da me nisi poljubil?" ga vprašam. Začudeno me pogleda. "Nisi ležal zraven mene in mi šepetal v uho?" sem še bolj zmedena. "Saige, kaj?" dvigne obrv. "Pozabi."
"Ark, kaj se je zgodilo z mano po tem, ko sem speljala s ceste?" spremenim temo pogovora.
"Bila si v komi. Vse do sedaj te nisem mogel zbuditi," pove. Ozrem se po prostoru in takoj najdem staro uro, ki sem jo videla že neštetokrat, kar mi pove, da ležim v garaži. 10:26. Uh, dolgo sem sanjala o poljubu.
Ark mi kmalu po tem oskrbi rano, ki so mi jo zadali streli. Ni zelo globoka, kar pomeni, da napadalci niso streljali od blizu. Še kar ne vem, zakaj ravno name. Zaradi prevožene rdeče luči na semaforju? To se mi zdi sicer malce prismojeno, ampak obstaja tudi ta možnost.
"Danes še ne boš mogla voziti," mi reče. "Ampak peljal te bom na pico, ker si preživela. Sicer bi morala plačati ti, ampak poškodbe štejejo in si na nek način prva prišla do cilja, čeprav ne do določenega." Podarim mu topel nasmeh. "V gostilno Never, prosim," rečem po damsko in oba se zasmejeva.
***
Hej!
Tretji del je zunaj! Hvala za vse spodbudne komentarje! :heart: To mi veliko pomeni! Upam, da vam bo všeč!
Lexi
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Dobra zgodba.:heart::yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart:
1
Ini
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Obožujemm to zgodbo<33
1
lovebooks<3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful dobra zgodba! me prov zanima ku se bo nadeljevalo, ampak Ark in Saige morasta prit skupi! nujnoooo. no ja komi cakam na nov del :kissing_heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ojla
sem šla za nazaj prebrat še prejšnja dva dela. zgodba je super!! res me zanima kaj se bo zgodilo! bo na koncu le tekmovala? bosta prišla skupaj? res je super zgodba! sem jo tudi lajkala.
<3 <3 <3
sem šla za nazaj prebrat še prejšnja dva dela. zgodba je super!! res me zanima kaj se bo zgodilo! bo na koncu le tekmovala? bosta prišla skupaj? res je super zgodba! sem jo tudi lajkala.
<3 <3 <3
0
Strelka neprijavljena
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jaz samo čakam, da jo bo Ark enkrat zares poljubil:laughing: Super zgodba
0
Moj odgovor:
kdosplohsem
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
hkrati bi rada bla punca in fant
Hej!
Js ne vem, kdo sploh sem. Pač različno sem razpoložena in se zato tut vsak dan/teden mal drgač počutim. Že tko mi pa tut samozavest ful niha (enkrat sem glih nekak samozavestna, pol pa npr. vidm koga bolj kul od mene in spet nism). Da grem k bistvu: nekak bi bla hkrati punca in fant. Stara sem 15, moj stil je tko oversized in baggy - seprav tomboy (delno zato, ker sem bolj fantovska punca, delno pa zato, ker me je sram mojga telesa - nočm nost oprijetih stvari). Sem bolj fantovska punca za ene stvari (so mi všeč stvari, ki so stereotipno všeč fantom, se obnašam mal bolj tko kot fantje - sedim tko, jem tko ig ... na tak način) in to me ne mot. Verjetno taka pač sem in to mi je všeč. Ampak pol so pa momenti, ko si pa želim bit bolj girly. Pač velikrat sem v konfliktu sama s sabo. Po eni strani bi rada bla dominant v odnosu, po drugi strani ne ... Ne vem. Pa tut pridejo trenutki, ko bi rada nosila oprijete stvari, tope, bikini kopalke (tut na morju me je ful sram in mam enodelne) ... Sram me je mojga telesa ig, nekak ne bi mela ženskega telesa, ampak basically flat vse, hkrati pa bi rada bla ponosna na svoje telo in pač nosila ženske obleke. Dejansko ne vem kako nej to razložim ... Pač nekak bi rada ravnala kot moški, ampak včasih bi pa rada, da nekdo ravna z mano kot moški. Rada bi nosila obleke pa oblekce, hkrati pa suite (ampak vem, da mi ne bojo nikol stal tko kot moškim, ker mam prsi - to je še en problem). A mate kakšno idejo, kako nej se bolj spoznam? Pa kako nej se sprijaznim s tem, da sem pač ženska in se vzljubim tako, kakršna sem (s telesom in vsem vred)? Plus kako nej premagam to sramežljivost in začnem nosit oprijete stvari, ker si to (včasih) želim? In a se vam zdi normalno, da menjavam svoj stil (neke dneve bolj tomboy, druge bolj girly)?
Upam, da ste razumel, kaj sem hotla povedat. Vesela bom vsazga komentarja!
Lp
Js ne vem, kdo sploh sem. Pač različno sem razpoložena in se zato tut vsak dan/teden mal drgač počutim. Že tko mi pa tut samozavest ful niha (enkrat sem glih nekak samozavestna, pol pa npr. vidm koga bolj kul od mene in spet nism). Da grem k bistvu: nekak bi bla hkrati punca in fant. Stara sem 15, moj stil je tko oversized in baggy - seprav tomboy (delno zato, ker sem bolj fantovska punca, delno pa zato, ker me je sram mojga telesa - nočm nost oprijetih stvari). Sem bolj fantovska punca za ene stvari (so mi všeč stvari, ki so stereotipno všeč fantom, se obnašam mal bolj tko kot fantje - sedim tko, jem tko ig ... na tak način) in to me ne mot. Verjetno taka pač sem in to mi je všeč. Ampak pol so pa momenti, ko si pa želim bit bolj girly. Pač velikrat sem v konfliktu sama s sabo. Po eni strani bi rada bla dominant v odnosu, po drugi strani ne ... Ne vem. Pa tut pridejo trenutki, ko bi rada nosila oprijete stvari, tope, bikini kopalke (tut na morju me je ful sram in mam enodelne) ... Sram me je mojga telesa ig, nekak ne bi mela ženskega telesa, ampak basically flat vse, hkrati pa bi rada bla ponosna na svoje telo in pač nosila ženske obleke. Dejansko ne vem kako nej to razložim ... Pač nekak bi rada ravnala kot moški, ampak včasih bi pa rada, da nekdo ravna z mano kot moški. Rada bi nosila obleke pa oblekce, hkrati pa suite (ampak vem, da mi ne bojo nikol stal tko kot moškim, ker mam prsi - to je še en problem). A mate kakšno idejo, kako nej se bolj spoznam? Pa kako nej se sprijaznim s tem, da sem pač ženska in se vzljubim tako, kakršna sem (s telesom in vsem vred)? Plus kako nej premagam to sramežljivost in začnem nosit oprijete stvari, ker si to (včasih) želim? In a se vam zdi normalno, da menjavam svoj stil (neke dneve bolj tomboy, druge bolj girly)?
Upam, da ste razumel, kaj sem hotla povedat. Vesela bom vsazga komentarja!
Lp
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
.png "Druščina 6"){kind=small}
.png "Druščina 5"){kind=small}
:joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy:
