Ko je v šoli nastopil pomladni sejem, je bilo vse veselo in šumno. Po hodnikih so viseli trakovi iz pisanega papirja, dišalo je po palačinkah, učenci pa so prodajali svoje izdelke, da bi zbrali denar za izlet. Laura je s prijateljicama prodajala lončke z rožami, a včasih je pogledala proti stojnici, kjer je stal Nik. Prodajal je zapestnice iz nitk.

Na njegovi mizi so bile rdeče, zelene, rumene — in ena modra, z drobnim srebrnim srčkom v sredini. Laura jo je takoj opazila.

Ko se je približala, je Nik segel po tisti zapestnici, jo dvignil in rekel:
»Ta je zate.«
Laura je zardela.
»Zakaj pa ravno jaz?«
Nik se je rahlo nasmehnil. »Ker si prva, ki mi je tukaj res všeč.«

Laura ni vedela, kaj naj reče. Samo vzela je zapestnico in se nasmehnila.
Tisti dan jo je nosila, dokler ni zaspala. In naslednji dan. In še vse poletje.

Ko sta jeseni spet prišla v šolo, sta sedela na različnih straneh razreda, a ko sta se prvič pogledala, sta se oba rahlo zasmehnila.
Zapestnica je bila še vedno na njeni roki, le nitka je bila malo obrabljena.

Laura je takrat pomislila, da ljubezen ni vedno velika in glasna stvar.
Včasih je samo droben nasmeh, risba pod češnjo in modra zapestnica, ki jo nosiš, dokler se ne razplete.