Pisalnica
Pablo ga je takrat, še vedno mirno, pogledal v oči, kot bi želel reči: nehaj. Potem pa je rekel: "Se lahko prosim pogovoriva?" Ko je videl, da Boris ne namerava vstati, je dodal še: "Na samem."
Boris je vstal in rekel: "Naj ti bo."
Ko sta bila zunaj jedilnice, na hodniku, je Pablo takoj vprašal: "Zakaj to počneš?!" Je napol šepetal, saj ni želel, da bi ga ostali v jedilnici slišali.
"Zakaj za vraga, si ti sploh tukaj!?" Boris pa se ni trudil z šepetanjem.
"Ker je Ana tudi moja mama in ti si moj brat." je odgovoril Pablo. "Prosim odgovori mi, zakaj to počneš! Zakaj me izzivaš!? Si res tako zloben, da bi me nalašč izdal, ali samo nimaš občutka?"
"Rad bi, da greš. *i*Hočem*i*, da greš. Pojdi, drugače te bom zatožil mami." Tokrat je Boris ostal bol miren, saj se je zavedal svoje premoči. Čutil je olajšanje, saj je ugotovil, da bo moral Pablo zagotovi oditi. Ali bo šel sedaj, ali pa ga bo spodila Ana. Nič lažjega. Tudi Pablo se je v tistem trenutku zavedal Borisove premoči, saj je rezočarano zavzdihnil. Potem je pogledal Borisa v oči in rekel:
"Prosim. Rad preživel nekaj časa z družino. Me nisi ti res niti malo vesel?" Pablo je žalostno povesil pogled. "Videla se nisva že skoraj deset let. Pogovarjala pa že vsaj dvajset. Res je, da sva na veliko skregana in vse to, ampak... Vseeno sva brata, ne?"
Borisa Pablov "govor" ni niti malo ganil, saj ga nikoli ni imel za brata. No, prvih deset let že, ampak takrat še ni vedel. Zato je rekel: "Prava družina so lahko samo enaka bitja. Torej si ti izključen."
To je Pabla presenetilo, prizadelo in razjezilo. "Trdiš, da nisem človek?! Da sem drugo bitje kot ti?!" Iz nosu se mu je vlila kri. Roke so se mu začele tresti. Tokrat se ni niti poskušal umiriti, saj je vedel, da mu ne bi uspelo. Samo upal je lahko, da Boris ne bo prehitro odprl vrat, da bi ga ostali videli. Po večih letih je spet začutil tisti občutek, da ima želejaste noge. Čisto pozabil je, kako je to mučno. A zdaj je vsaj vedel, kaj se dogaja, ni bilo tako kot prvič, ko je mislil, da umira. Padel je ta tla, medtem, ko se mu je pohrbtu dvigoval leden hlad. Hlad se je dvignil do glave, v ustih je začutil kri, ki se mu je dvigala po grlu. Potem s se mu napele mišice in...
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Upam, da vam je všeč in prosim povejte kako se vam zdi in kaj bi lahko še popravila.:heart:
Boris je vstal in rekel: "Naj ti bo."
Ko sta bila zunaj jedilnice, na hodniku, je Pablo takoj vprašal: "Zakaj to počneš?!" Je napol šepetal, saj ni želel, da bi ga ostali v jedilnici slišali.
"Zakaj za vraga, si ti sploh tukaj!?" Boris pa se ni trudil z šepetanjem.
"Ker je Ana tudi moja mama in ti si moj brat." je odgovoril Pablo. "Prosim odgovori mi, zakaj to počneš! Zakaj me izzivaš!? Si res tako zloben, da bi me nalašč izdal, ali samo nimaš občutka?"
"Rad bi, da greš. *i*Hočem*i*, da greš. Pojdi, drugače te bom zatožil mami." Tokrat je Boris ostal bol miren, saj se je zavedal svoje premoči. Čutil je olajšanje, saj je ugotovil, da bo moral Pablo zagotovi oditi. Ali bo šel sedaj, ali pa ga bo spodila Ana. Nič lažjega. Tudi Pablo se je v tistem trenutku zavedal Borisove premoči, saj je rezočarano zavzdihnil. Potem je pogledal Borisa v oči in rekel:
"Prosim. Rad preživel nekaj časa z družino. Me nisi ti res niti malo vesel?" Pablo je žalostno povesil pogled. "Videla se nisva že skoraj deset let. Pogovarjala pa že vsaj dvajset. Res je, da sva na veliko skregana in vse to, ampak... Vseeno sva brata, ne?"
Borisa Pablov "govor" ni niti malo ganil, saj ga nikoli ni imel za brata. No, prvih deset let že, ampak takrat še ni vedel. Zato je rekel: "Prava družina so lahko samo enaka bitja. Torej si ti izključen."
To je Pabla presenetilo, prizadelo in razjezilo. "Trdiš, da nisem človek?! Da sem drugo bitje kot ti?!" Iz nosu se mu je vlila kri. Roke so se mu začele tresti. Tokrat se ni niti poskušal umiriti, saj je vedel, da mu ne bi uspelo. Samo upal je lahko, da Boris ne bo prehitro odprl vrat, da bi ga ostali videli. Po večih letih je spet začutil tisti občutek, da ima želejaste noge. Čisto pozabil je, kako je to mučno. A zdaj je vsaj vedel, kaj se dogaja, ni bilo tako kot prvič, ko je mislil, da umira. Padel je ta tla, medtem, ko se mu je pohrbtu dvigoval leden hlad. Hlad se je dvignil do glave, v ustih je začutil kri, ki se mu je dvigala po grlu. Potem s se mu napele mišice in...
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Upam, da vam je všeč in prosim povejte kako se vam zdi in kaj bi lahko še popravila.:heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zelo zanimivo
1
lora
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
fuul dobr!!
3
Moj odgovor:
Osmošolka<3
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Testi
hoj!
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.
