Stopil je do moje pisalne mize in nase navlekel raztegnjen temno rjav hudi in raztegnjene črne hlače. Na lase si je dal zeleno lasuljo, ki je imela kratke lase. Oblikoval si jih je potem pa razmršil. Tako kot je bil svoj izgled všeč Hani, ga je Liam sovražil. Stalno je grdo gledal tisti pulover.
“Kako je lahko Hana zadovoljna s tem? Jaz izgledam kot, da me je pokakal tiranozaver,” se je pritoževal.
“Okej, ali se lahko nehaš pritoževati. Ta oblačila so bila od mojih prednikov,” sem rekel in šel v kuhinjo samo zato, da bi se malo pogovoril s Hano in, da bi se malo otresel Liama, ki se stalno pritožuje.
Ko sem prišel dol, me je pričakala Hana v jedilnici in gledala skozi okno. Tiho sem sedel zraven nje in gledal kako je s svojimi rdečimi ustnicami jedla umešana jajca in jajčenjake.
“Tvoja mami res dobro kuha,” je rekla, ko je pojedla še zadnji grižljaj in ugotovila, da buljim vanjo.
“Vem,” sem odvrnil in jo pogledal. Toplo se mi je nasmehnila. “Se mi le zdi, ali si prijazna do mene?” sem jo nagajivo vprašal.
“Do nekoga pač moram biti,” je rekla in pospravila krožnik v korito. “Kako mi bo ime v šoli?”
“Razmišljal sem, da bi bila Maja.”
“Dobro. Kdo bo pa Liam?”
“Liam bo Lovro.” Hana se je začela smejati.
“Kaj pa je?” sem jo zmedeno vprašal.
“Lovro je Liamov največji sovražnik.” Še naprej se je smejala. Nasmehnil sem se ji. “Zobe si grem umit,” je naznanila. Namenila mi je nasmešek in pogled, ki mi je pravil, da bo nekaj zahtevala od mene. In upal sem, da bo to en poljub. Mogoče jo bom celo zanalašč odvlekel pod omelo, da ne bo mogel nihče ničesar reči. Takrat je dol prišel Liam. Verjetno mu je bilo še vedno žal in je bil raje tiho. Želel sem mu zbuditi slabo vest, da bo vedel, kdo je bodoči lastnik te hiše. Hanna je še vedno spala, vsaj tako se mi je zdelo, saj še ni prišla dol. Bil sem pa sam s svojimi mislimi. Še vedno sem premleval svoje sanje. Vzel sem telefon in pobrskal po včerajšnjih slikah. Spomnil sem se, da so imeli vsi neke broške z nekim čudnim zaporedjem, ki je bil tudi v mojih sanjah. Vendar na slikah tega zaporedja ni bilo.
“Torej, ime mi bo Lovro,” je pazljivo rekel Liam in sem prikimal. Takrat je prišla Hana s svojimi sijočimi zobmi.
“Počakava te zunaj,” je vzkliknila in stekla ven. Sledil sem ji.
Ko sva prišla ven, je vame vrgla kepo. Snežilo je. Na nos ji je padla snežinka. Umaknil sem jo in tudi pramen njenih las.
“Te zebe?” sem jo vprašal. Zavila je z očmi in pokimala. Njena prijaznost je šla po gobe. “Te bom pogrel,” sem rekel in svoje ustnice pritisnil ob njene. Bila sva pod omelo, kar mi je prineslo nasmešek.
Ko je prišel Liam, je le zavil z očmi.
“Lahko gremo?” je vprašal. Hana je zavila z očmi.
“Resno? Nehaj,” je rekla in Liam je nenadoma utihnil. Verjetno zadeve dvojčkov. No, pot smo nadaljevali v tišini in napetem ozračju, saj sta se nenehno gledala kot dva petelina. Hodili smo ob reki, ki je šumela in rahlo omilila ozračje. Novoletne lučke so bile še vedno prižgane, saj se ni še čisto zdanilo. Ko sem pogledal na hrib, sem videl osvetljen vrh Ljubljanskega gradu.
“Poglejta to vreme,” sem rekel in se zazrl v nebo. Hkrati sta me grdo pogledala, kar je bilo precej srhljivo, še posebej ta njun pogled.
“Tu sem že hodila!” je naznanila Hana. Oba sva jo čudno pogledala.
“Saj smo včeraj hodili tu,” sem ji rekla. Zavila je z očmi.
“Tu sem hodila že enkrat prej.” Spogledala sva se in skomignila z rameni.
Ko sva prišla do velike, stare in bele stavbe, smo vstopili skozi velika vrata do kovinskih omaric. Nasproti nama je prišla visoka gospa z srebrnimi lasmi spetimi v figo.
“Pozdravljena, vidva sta pa nova,” je rekla in pomolila roko Liamu in Hani. Ta dva sta jo čudno gledala, jaz pa sem se odločil, da bom prevzel stvari.
“Ravnateljica Mojca, to sta moja prijatelja iz Dunaja,” sem rekel.
“No Jakob, mi boš predstavil njuna imena?” me je vprašala in premerila s pogledom, ki ni dopuščal zanikanja. To sploh ni bilo vprašanje, vendar ukaz v vprašalni obliki.
“To sta Maja in Lovro.”
“Oh, lepo.”
“Dvojčka sta. In še ena pride.”
“Jutri?”
“Ja zbolela je.”
“No, ne da se mi več poslušati, zato pojdite kar v Irenin razred.” Ravnateljica je šla proti svoji pisarni. Šel sem do svoje omarice, ki je zgoraj. Ko sem jo odprl, je iz nje butnil projekt za fiziko.
“Kaj je to?” je vprašala Hana.
~~~~~~~~~~~~~~~~
Hej Metuljčki!
Nov del. Jaz sem sedaj na 70. Wordovi strani. Hvala za vsak komentar in všeček, ki mi ga boste namenili. Zdaj je malo zakomplicirano zaradi imen. Če bi se predstavljali kot Liam, Hana in Hanna, bi jih vsi poslali domov, zato so Maja, Lovro, naslednjega pa še izveste. Če kdo želi, da ga obveščam, naj pove.
Lysm
Heart