Hejla!
Naslednji del!!!!! Hvala vsem ki komentirate zgodbo res mi velik pomeni! No ne bom več izgubljala besed eno tukaj je nadaljevanje.
Luv u all
Ananas:pineapple:

»Še enkrat,« je rekla Hamsley ostro, z rokami prekrižanimi čez prsi.
Telo me je že peklo od ponavljanja, mišice so bile napete kot strune, ampak sem pokimala. Stopila sem nazaj na označeno točko, globoko vdihnila in začela znova.
Glasba se je pognala iz klavirja. Počasna, čista, tako znana, da se mi je zdelo, da jo čutim v kosteh. Dvig roke. Korak naprej. Arabeska. Pogled naravnost. Vse sem delala, kot da gre za prvič, čeprav je bil to že deseti, mogoče petnajsti ponovitev.
»Ramena sproščena!« je zaklicala. Glas ji je zvenel kot bič, ampak tokrat ni bil hladen. Bila je zahtevna ne kruta.
Popravila sem ramena. Dvignila stopalo malo višje. Diha nisem zadrževala več kot je bilo treba.
Ko se je glasba končala, sem obstala. Dihala sem glasno, a enakomerno.
»To je bilo boljše,« je rekla. Njen glas je bil nižji, skoraj pomirjen. »Ampak še nisi tam. Premalo odločnosti v zadnjem obratu. Premalo fokusa pri prehodu v plié.«
Pokimala sem. Nisem se branila. Nič nisem rekla.
»Dobro. Pet minut odmora, potem pa nadaljujeva z diagonalami,« je dodala in se obrnila stran, da nekaj zašepeta pianistu.
Stopila sem do stene, ob katero sem se naslonila, rahlo nagnjena naprej. Brisača je bila že čisto mokra, voda v flaški skoraj topla. A vseeno sem se počutila živo. Ne srečno, ampak živo ker sem bila v gibanju, ker sem se trudila, ker me je nekdo opazil in mi dal vedeti, da lahko grem še dlje.
V tistem trenutku sem začutila vibracijo v žepu trenirke. Telefon. Odklenila sem zaslon – bil je Kai.
Kai:
*i*upam da preživljaš manj naporno popoldne k jst*i*
Zavila sem z očmi in se nasmehnila. Hitro sem odpisala:
*i*če z “manj naporen” misliš da komaj še diham in imam občutek da bom razpadla – pol ja, ful chill*i*
Glas v studiu se je znova oglasil.
»Tjaša, čas je.«
Spravila sem telefon nazaj v žep, globoko vdihnila in se vrnila na sredino. Nisem več razmišljala o sporočilu. Bila sem spet tam, kjer sem morala biti. S telesom, z glavo, z vsem.
Ker če že nekaj delam potem grem do konca.
Stala sem sredi studia, roke ob telesu, pogled naravnost. Hamsley je stopila bližje, pogledala proti pianistu in rahlo pokimala. Glasba se je začela tokrat hitrejši tempo, več dinamike.
»Diagonala. Dva obrata, prehod v grand jeté, potem nazaj z isto energijo. Tvoje telo mora govoriti zgodbo, ne samo kazati gibov,« je rekla, ne da bi me sploh pogledala.
Zagrizla sem se v spodnjo ustnico, a nisem nič rekla. Samo premaknila sem se do kota, od koder sem morala začeti. Klavir je dobil ritem, moje noge pa moč, za katero nisem niti vedela, da jo še imam. Pognala sem se naprej.
Energija je šla iz centra telesa, roke so sledile z občutkom, noge so se odbijale od tal kot vzmeti. Zrak sem skoraj rezala, ko sem se zavrtela en, dva obrata. Grand jeté. Spust. Nadaljevanje.
Ko sem pritekla do konca prostora, sem komaj ujela ravnotežje, a sem zdržala. Srce mi je divje razbijalo. Pogledala sem proti Hamsley.
»Zdaj je bilo nekaj. Videla si linijo. Ne samo gib,« je rekla. Njen ton ni bil ravno pohvala, ampak za njene standarde je to bilo ogromno.
V sebi sem začutila, kako mi je nekaj narahlo popustilo kot da je en kamen manj v pljučih. A ne dovolj, da bi si dovolila nasmeh. Samo prikimala sem.
»Še enkrat, in tokrat razmišljaj o dinamiki. Gibanje ni vedno samo lepo. Moraš imeti pogum, da pokažeš tudi napetost.«
Začela sem znova, in tokrat nisem zadrževala ničesar. Dovolila sem si več. Gib je bil ostrejši, bolj odločen. Telo me je že peklo, ampak nisem popuščala. Ko sem spet zaključila, sem obstala z rokami rahlo dvignjenimi, kot da še zadržujem energijo zadnjega skoka.
Hamsley je stopila bližje. Za trenutek je samo gledala, potem pa počasi rekla: »Vidim, da si začela poslušati svoje telo in končno tudi sebe.«
Nisem točno vedela, kako naj to vzamem. Bila je to pohvala? Osebna pripomba? Oboje?
»Dovolj za danes,« je dodala. »Raztegni se. In pazi na gleženj, ko se spuščaš imaš tendenco, da padeš preveč naprej.«
»V redu,« sem rekla tiho.
Pogledala me je še enkrat, tokrat z nekoliko mehkejšim izrazom na obrazu, potem pa stopila do pianista in se začela pogovarjati z njim.
Vsedla sem se na tla, počasi raztegnila noge in začela razmišljati, kako se mi zdi ta dan kar... drugačen. Ne lažji. Ampak bolj moj. Kot da se mi stvari končno malo odpirajo.
V tistem je telefon spet zavibriral.
Kai:
*i*še vedno na treningu? ne bom te motil če si čist ubita, sam upam da boš mela kej energije še zame kdaj*i*
Rahlo sem se nasmehnila. Napisala sem samo:
*i*preživela. glih se raztegujem. ubita ja, ampak včasih je tut to ok.*i*
Zložila sem brisačo, si oblekla pulover in vstala. S stopali sem še zadnjič začutila hladen les pod seboj. Studio je bil še vedno napolnjen s tisto tiho napetostjo. Ampak tokrat sem vanj spadala.

Ko je ura odbila eno, smo se z Zoe, Mayo in Camille odločile, da gremo na kosilo. Bile smo čisto prepojene od treningov in vsega, kar se je dogajalo. Naš prvi cilj je bil najti nekaj, kar bi nas vsaj za trenutek spravilo iz tega vrtinca, v katerem smo se znašle.
Sedele smo v majhnem bistroju na koncu ulice, kjer so imeli najboljše testenine v mestu. Maya je bila že pripravljena s svojimi komentarji, ko je zagledala meni. "Spet boš vzela isto, Tjaša? To je tvoja deseta porcijaaa!" je rekla in se smejala. Nič novega.
Naročile smo si svoje običajne stvari. Maya je vzela špagete z mesno omako, Camille pa veliko solato, ker je vedno iskala nekaj bolj zdravo. Zoe je bila tisti dan v svoji klasični fazi »eksperimentiranja«, torej je naročila nekaj, kar je izgledalo kot japonski curry z rižem in začimbami.
Medtem ko smo čakale na hrano, smo se pogovarjale o tem, kako je danes šel trening. Maya ni bila ravno navdušena, da smo preživljale toliko časa za tiste natančne gibe in ponovitve. "Res mislim, da ni treba biti tako perfekcionist. To ni nek dramski spektakel," je rekla in v očeh imela tisti svoj tipični zanesenjski izraz.
Camille, ki je vedno skrbela, da je bila vse v ravnovesju, je pokimala. "Res, ampak če bo Tjaša želela priti do tja, mora pritisniti, kajne? Nič ni narobe s tem, če postaneš boljša."
Zoe pa je samo rollala z očmi. "Ja, ampak vse to trdo delo kaj če bo čisto en dan vse padlo v vodo in boš morala začeti od začetka?"